Zojčin Božiček (sponsored by SPS)

Pa je prišel tudi dan, ko se je naša Zojči udeležila svojega prvega "sindikalnega" Božička. Tatovo upanje, da bo prišel Dedek Mraz, je zamrlo z vstopom v telovadnico PP Moste in pogledom na dvametra visokega "škrata" in "škratinjo" (normalne višine).

Naša Zojči se ni pretirano sekirala zaradi teh dveh pojav. Nekaj časa je rabila, da se je navadila na vse otroke, ki so se podili po parketu, potem pa se je še ona. Mislim, da je pri tem pokazala celo več veselja in volje, kot njen tata med njegovimi rednimi, mesečnimi obveznimi urami samoobrambe. 

Najbolj pa so jo navdušile črte igralnih polj, ki so zarisane na parketu telovadnice. Po nekaj minutah njene "telovadbe",...

(foto: Ziggy)

... in trganja papirnatega robčka, ki ga je izmaknila tati, smo se le posedli na klopi ob steni telovadnice...

(foto: Ziggy)

...in pričela se je predstava za otroke.

Mogoče je bila predstava krokodilov, mišk in kokoši malo predolga, za našega škrata pa na trenutke tudi malo nezanimiva. Verjetno tile dvoletniki, niso tako dojemljivi za igralski talent nastopajočih krokodilov in mišk. To se je videlo tudi po tem, ker je moral tata v zadnjih polovici predstave, kar nekajkrat stopiti za Zojči, ki se je odločila, da si bo malo postregla s prigrizkom in bomboni, kateri so bili na razpolago v telovadnici, in jo "prignati" nazaj k sediščem.

Zojči, sodeč po izrazu na njenem obrazu, ni bila najbolj navdušena nad tovrstnim izvajanjem discipline. Vendar, kar je potrebno je pač potrebno. Red mora bit', četudi je slab! (ne boš ti tato policaja hecala!)

Vendar ni bilo tako dolgo, da se ni dalo počakati na prihod Božička. Ko je vstopil v telovadnico je bila velika večina prisotnih navdušena nad tem.

Le naša Zojči ni vedela, za kaj se gre. Je očitno mislila, da je vso navdušenje namenjeno njej, ne pa možakarju v "Coca-cola" barvah za njo. ;-)

(foto: Ziggy)

Čez čas, je ugotovila, da ima ta možic verjetno kakšno bolj pomembno vlogo od nje. In jo je imel. "Prinesel" ji je darilo.

(foto: Ziggy)

Ob prevzemu darila pa se vseeno ni hotela vsesti Božičku v naročje. Še dobro, da je bila zraven mami.

Vreča z darilom je bila velika in temu primerna je bila tudi nestrpnost našega deteta, da vidi, kaj je v njej.

In ker se "podarjenemu konju ne gleda v zobe", bomo na tej točki končali. Dete je bilo zadovoljno, ker je dobilo (še dva) dojenčka, mami  je bila zadovoljna z organizacijo in s tem, da je bilo dete srečno, tata pa je bil malo manj zadovoljen zaradi ostalega dela darilnega paketa. 

Eh, zdaj naša Zojči še ne ve za kaj se gre s temi darili in obdarovanjem. Čez nekaj let pa bodo večje muke! Še posebej za tato in mamo! ;-)

Prvi TV (in internet) idoli

Naša Zojči je pri svojih 19 mesecih postala že zelo dojemljiva za razna dogajanja v okolici in tudi na TV. No, na srečo še nismo v fazi raznih "winxic", "barbik" in podobnih traparij, ki so večino plod raznih trgovskih korporacij. Pa ostanimo pri TV oziroma bolje rečeno internetu in z njim povezanim Youtube. 

Prvi idol ji je verjetno bila Bilbi s svojo "Hvala za vijolice" (glej zapis Tata bi imel novi netbook),

... kasneje pa tudi Perpetum Jazzile s priredbo Avsenikove Golice (glej zapis: Prava mala "Oberkrainerka*" Zoja).

Današnje dni sta ti pri srcu risanki Bojan...

in Nodi.

Sploh pri Nodiju se razživi. Še posebej ob uvodni pesmi, kjer je že ugotovila, kdaj mora sama zapeti refren. ;-)

Obe risanki gleda malo na izmene, drugače pa se to začne že vsakodnevno. Imamo pravi jutranji ritual, ko so prebudi. Najprej gospodično z vso njeno spalno kramo (kravica Katka, neka velika plišasta riba, plastenka vode)  odnesemo iz njene sobice na kavč v dnevno sobo (saj lahko sama gre, ampak čez komot ga očitno ni), potem se mora vklopiti TV in po njeni želji zavrteti Nodija ali Bojana in, bog ne daj pozabiti, ji segreti in dati 2 dcl mleka. Potem pa se lahko začne dan za Zojči!

Aja, pa da ne boste mislili, da gleda samo risanke.

Občasno jo zanima tudi nogomet. Še posebej angleška Premier League, tako kot njenega tato! 

Če verjamete! :-D

"Makaronožerka"!

Ja, tole bo spet en vpis na temo hrane! ;-)

Mislim, da sem nekje in že pred časom omenil, da je naša Zojči prava Primorka po duši. Eden od dokazov za to je tudi v tem, kako to bitje rado je razne 'pašte' (makaroni, špageti, lasagna,...). 

Danes je imela za kosilo makarone z neko barilla omako. Ni ravno domača kuha, je pa bilo vseeno dobro. Še posebej za Zojči, ki je kar prevzela pobudo in ji je mama morala prepustiti tudi svojo žlico. Več pa na fotkah. ;-)

Naš srečen otrok ob polnem krožniku 'pašte'!

Seveda se ni 'šparala' in se je hrane lotila z obema rokama (in dvema žlicama!)

Najprej z desno roko,...

...nato pa še z levo! ;-)

Še malo pa bo konec.

Zadovoljni obraz našega sitega otroka! :-D

Nova postelja in naše borbe z Zojo!

Mislim, da sem nekje v enem od svojih zapisov že omenil, da je naša Zojči pred kakšnim mesecem dni dobila svojo sobico. Majhno a simpatično. In del te sobice oziroma njene opreme je tudi nova, večja postelja. Tukaj pa se pričnejo naše težave. Tale mesec sva Zojo enostavno pustila spati v njeni mali posteljici z ograjico. Enostavno ni bilo časa za "borbe" in večno vračanje Zoje v posteljo brez ograjice. Zdaj, ko so prazniki in smo doma, pa je končno pričel tudi čas, da se lotimo tega dela življenskega izziva.

To je skoraj dobesedno bila borba. Zojo sva dala v posteljo in odšla iz sobice, Zoja je zlezla s postelje in prišla za nama v dnevno sobo. Z vso opremo (kravica "Katka", plastenko čaja, dudo), ki jo je morala vzeti v posteljo ter odprla vrata v dnevno sobo in previdno pokukala noter. No, potem smo ponovili vajo. Zoja v posteljo, mama ali tata iz sobe, Zoja s postelje v dnevno sobo! In tako dobro uro in pol! Saj, kako je to potekalo je razvidno iz spodnjega posnetka "skrite kamere"! Na njem je samo slabih 5 minut posnetka od skupne dobre ure in pol trajajočega ponavljanja.

Tako pa je videti eden od njenih poskusov pobega s postelje in iz sobice. (posneto nekaj dni kasneje) ;-)

Končno pa se je tata spomnil, da bi lahko z pokrovom večje plastične škatle shranjevanje predmetov, naredil zaporo na postelji. 

Tako je Zoja morala ostati na postelji in po cca. 2 min joka in pritoževanja ter nekaj zvijačnih poskusov, kako priklicati mamo ali tato ("duda, duda,..." - češ, da je izgubila dudo in jo naj pridemo poiskati!) je končno obupala in zaspala! :-D

Ker sva skrbna starša, sva jo seveda tudi pokrila! ;-)

Čokoladni puding mora umreti!!

Opozorilo: Vsi, ki še nimate otrok in ste "rahlo občutljivi" glede čistoče, ne berite naprej in ne glejte naslednjih fotografij. Lahko vas odvrne od želje po potomstvu! ;-)


Danes bomo bolj kratki s pisanjem. Itak bodo slike povedale več, kot vse besede. Zgodba pa se vrti okoli čokoladnega pudinga, katerega naša Zojči naravnost obožuje. Hm, včasih se nama z Anito zdi, da celo rahlo pretirava. V realnosti ne moreš niti hladilnika odpreti, ne da bi naše dete s kotičkom očesa opazilo značilni obris plastičnega lončka. Doseže ga še ne, samo ko ga enkrat opazi, potem se je enostavno ne moreš znebiti, dokler ji ga ne daš v roko. Žlico pa si tudi že skoraj sama poišče. :-D

Ampak, eden do dva pudinga na teden, da se malo pocrklja po kosilu v vrtcu, ji verjetno ne bosta škodila.

Strokovni prijem na lončku z žlico!

Ker je Zojči že zelo "velika punca", tudi že sama je z žlico in v večini primerov tudi zadane usta. Tistih nekaj "zgrešenih žlic" pa se pozna na ostalih delih obraza in majice. Ampak, vsak dan ji gre bolje od rok! :-)

"Kaj pa je?!"

"Uh, na Babytv se nekaj dogaja!"

"A imamo še en puding v hladilniku?"

"Mama, kaj bi ti tudi jedla?!"

"Sem že velika punca, ki ravnokar je puding!"

V glavnem, čokoladni puding je storil slovo oziroma ga je Zojči zmazala, mokra brisačka v mamini roki pa je na njenem obrazu izbrisala zadnje sledove "packanja". Za fleke na majčki pa je tukaj najbolj priljubljen odstranjevalec madežev v Sloveniji! 

Ja, zanimivo in packasto je tole učenje samostojnega hranjenja z žlico. ;-)

Prvi dan v vrtcu! :-D

In prišel je 1. september. Dan, ko je tudi naša Zojči vstopila v mali "hram učenosti". Vrtec po domače! ;-)

Že res, da je od aprila bila v zasebnem varstvu Smrkci v Viru pri Domžalah (še enkrat hvala Nataši, ki je tako lepo skrbela za Zojči! :-D ), vendar državni vrtec je pač državni vrtec. No, roko na srce, še najbolj sva se glede prehoda iz Natašine oskrbe v"državne jasli" sekirala midva, mama in tata.

Zojči pa,... Ja, Zojči pa se je veselila in se sploh ni sekirala kam gre. Bil je lep, sončen septemberski dan in Zojčika je veselo korakala preko našega parkirišča proti novim dogodivščinam in sošolcem.

Ko smo prišli do dvorišča oziroma igrišča vrtca v Kisovcu, je deklina še malce popozirala in nama veselo pomahala. Verjetno je 'šjora' pričakovala, da jo bomo tam izpustili iz kontrole in se bo lahko zapodila v peskovnik, tako kot se je nekajkrat tekom letošnjega poletja.

Zagorski župan Švagan je namreč dal "komando", da se igrišče vrtca tekom poletja v popoldanskih urah odpre za okoliško deco in tako je tudi Zojči imela svoje pred-uvajanje v peskovniku. Temu je sledilo tudi redno kopanje v kopalnici, da smo z otroka spravili vso mivko. Ravno tako z glave tate (še dobro, da ima tako "bujno" frizuro!) in ostalih delov telesa, ker je pač Zojči uspela z lopatko, vedrčkom in nekaj mericami mivke narediti vse drugo razen potičke iz peska. (mimogrede, boksarce ne puščajo oziroma dovoljujejo prosti pretok ali padec mivke!) 

Da se povrnemo k zgodbi iz prvega dne vrtca. Po nekaj korakih po igrišču vrtca in ko smo se napotili proti v smeri proti vhodu, se je 'šjorca' odločila, da bo vseeno malo posedela in tako nudila pasivni odpor proti sistemu (zakaj pa bi morala 1. septembra v vrtec, če je doma lepo?), ki pa ni dolgo trajal.

Ko smo prišli, se je morala Zojči preobleči v "službene" cunjice vrtca. Zanimivo imajo to urejeno. Zakaj bi umazali domače cunjice z raznimi čokolinoti, peskom, travo, ipd., če pa lahko umažeš temu namenjene cunjice, ki jih da vrtec.

Ker se je prvi vrtčevski dan za Zojči začel okoli 08.00 ure, je takoj po prihodu sledilo "kopanje" v bazenu s plastičnimi kroglami zatem pa zajtrk. Kot pri kakšnih športnikih, kaj ne?! Bil je čokolino in naši Zojči je tako teknil, da ga je jedla z žličko pri tem pa si je obilno pomagala tudi z levo roko (hm, a ve, da sta bila njena mama in tata v Indiji?!)

Po kakšne pol ure sedenja v razredu, sva z Anito opazila, da naju Zojči sploh ne pogreša. Ima novo družbo, neke maksi Lego kocke, cel kup novih igrač, prijazne vgojiteljice, dobro hrano,... In starša, ki sedita kot dve sivi vrani na klopci nad radiatorjem ob oknu in se sekirata ali ju bo otrok sploh pogrešal, če bosta odšla. Malo morgen! Ko sva po pol ure skupnega druženja odšla, sploh ni opazila ali delala cirkusa. Itak je bila igra bolj važna kot pa sta bila mama in tata tisti trenutek. Nekaj novega pač.

Vseeno pa se je okoli 11.30 ure razveselila, ko sva se vrnila po njo. Danes, 2. septembra, pa je že odspala svoj prvi dopoldanski počitek v vrtcu in verjetno ni opazila, da naju ves dopoldan ni bilo. 

In njena mama in tata sta se tako sekirala, kaj bo z njo na njen prvi dan v vrtcu!! ;-)

Sonce, morje, Zoja!

Kaj ljudem pride na misel ob besedi poletje? Najverjetneje sta prvi dve besedi dopust in morje. No, mi na dopustu še nismo bili (tata in mama sta se malce zakalkulirala), na morje pa smo končno malo skočili prejšnji vikend in tako kot vsak avgustovski vikend je bil tudi takrat na cestah cel kaos. Za spremembo od ostale polovice Slovenije smo se odločili, da gremo na Krk. Tako kot ostala desetina slovenskih turistov. Zaradi gneče na slovenskih in hrvaških cestah pa se je pot iz dveh ur in pol spremenila v skoraj 4 urno odisejado.

Ko smo končno prispeli v Porat pri Malinski je bila naša Zojči že tako zdelana, da sva jo z Anito enostavno preložila is stolčka v voziček in našo spečo šjorco pripeljala v borov gozdiček ob plaži, kjer je spala še celo uro.

Ampak, ko se je zbudila in videla vso tisto vodo je bila kot prerojena! Že doma rada čofota v kadi polni vode, zakaj bi bila potem "jadranska kad" izjema?! Pa še, če je voda slana ni neka pretirana ovira.

Globina vode? Ni problema ali strahu. Mama je vedno v bližini, tata pa je izza fotoaparata! ;-)

Pa tudi na obali je lahko zabavno. Sploh, če voda ni tako mirna kot doma in lahko po skalah preganjaš rake in neke obmorske žužke. Da ometanju kamnov po tati ne omenjamo. (p.s.: tiste Čehinje zadaj, tata ni namerno dodal na sliko!)

Po pomoti je nastalo tudi teh nekaj sekund filmčka. :-D

Ker je bila pridna in je bila vročina, si je naša Zojči privoščila še malo sladoleda, katerega je enostavno izmaknila tati. Vseeno bomo pa morali še malo vaditi na temi "jej sladoled in se ne umaži".

In ko smo že pri izmikanju stvari. Sladoled ni bila edina reč, ki si jo je gospodična prisvojila. Sonce je moteča stvar in zakaj ne bi imela očal. "Tata, daj sem! Poglej kakšna frajerka sem!"

Več fotk pa ni. Vseeno smo se šli na morje namakat in ne na fotografiranje! ;-)

Priprave na bandimo!

Tole bo mogoče za marsikoga presenečenje, vendar je naša Zojči prava vinogradnica. Takšne so pač njene "korenine" in to ima v genih. No, v bistvu je to njen nono, ki ima kot pravi Primorc manjši vinograd na obronkih Vipavske doline, pod vasico Goče, vendar tudi Zojči veselo sledi družinskemu izročilu.

In ker se bliža čas bandime (slov. "trgatve"), sta nono in Zojči to soboto odšla v krajšo inšpekcijo stanja v vinogradu.

Na začetku je naša Zojčika imela več dela z zbito zemljo in hojo po njej (malce težje je, če med hojo nisi navajen dvigniti nog) in smo jo morali kar nekajkrat pobrati s tal. Mogoče pa je preverjala sestavo tal. Samo ona ve.

Vseeno pa sta z nonotom prešla k bistvu. Ocenjevanju sladkosti oziroma zrelosti grozdnih jagod. Rebuli in zelenu še malo manjka, souvignon pa je bil že kar zrel in primeren za zobanje, če že ne za obiranje. (tisto temno grozdje na sliki sem pa pozabil kaj je, bo mama povedala!)

Po kakšne pol ure ogleda in degustiranja grozdja, so se naša gospodična odločila, da bo dovolj hoje in so se vsedla, da v miru pojedo svoj grozd.

No, v bistvu se je odločila, da ima tudi zobanja grozdja dovolj. Sta ga pa mama in tata pojedla. Kot ponavadi!

Kar se pa izkušenj z bandime tiče, pa je tukaj povezava do zapisa Zojčinega tate izpred dveh let: Bandima*

Kam v soparnem poletnem dnevu? Na Pohorje! :-)

Tole poletje je tudi kar nekaj. Nekaj dni dežuje, kot da smo sredi aprila, nato pa je spet nekaj dni skoraj tropske vročine. In kam se naj človek da, če ravno nima dopusta in se namaka nekje na morju? Ali pa ni pri volji, da bi se v soboto gnetel na avtocesti z množico Madžarov, Romunov, Avstrijcev, Ljubljančanov,.... Komaj čakam!!

Ne, raje smo si vzeli dan zase in se odpravili na Pohorje. Na slovenjebistriško Pohorje, da ne bo kdo imel idej, da smo bili na slivniškem, hoškem, zreškem in še kakšnem koncu Pohorja. Nacionalna identiteta mora biti! Na našem koncu Pohorja, je kar fino, ker ni gneče kot na Rogli, pa tudi mrčesa ni toliko, ker ni krav. 

Ko smo prišli gor je bilo v dolini nekje okoli 35°C, pri Treh kraljih pa svežih 25°C. :-D

Tati klobuk na glavo (zaradi frizure), Zojči flaško v roko, mamo pa pod tatino roko in gremo v gozd v smeri proti Črnemu jezeru. 

Roko na srce sem že malo pozabil na smer, saj sem ponavadi prihajal do jezera iz smeri Osankarice ampak po ogledu markacij (in povprašanju mimoidočih pohodnikov) smo kar zadeli pot. Vseeno pa smo imeli čas za poziranje v gozdu. 

Za tiste, ki niste najbolj domači s slovensko geografijo ena zanimiva informacija. A ste vedeli, da je vrh Pohorja močvirnat? Še posebej okoli Črnega jezera in Lovrenških jezer (tja bomo šli kdaj drugič ;-) ). Tole je pa Anitka zaigrala, da se vidi, kako "stabilna" je pot preko močvirja. ;-)

 Ko smo prišli do jezera, je bil tata tako vzhičen, da je pozabil narediti "klasično turistično fotko" okolice, potem pa smo poiskali pohodnika, z istim navdušenjem za slikanje, ki je naredil tole fotko.

Pa če naša Zojči ne bi vpadala v "kadre" drugih bi tudi bilo fajn! Ha, ha, ha! Je pa zanimivo, da sta Anita in tale fotograf na sliki, na vrhu pohorja ugotovila, da sta skoraj iz istega konca Vipavske doline. Skoraj soseda!

 Na poti nazaj sva bila z Zojči zalotena med nabiranjem borovnic. Hja, lakotnika sva! 

Sledilo je še poziranje pred cerkvijo Sv. Treh kraljev in kosilo pri Jakcu! (ni bilo bog ve kako dobro, je pa bilo poceni)

p.s. tole je pisano z nekaj tedensko zamudo zaradi objektivnih tehničnih razlogov! za zamudo se opravičujemo!