Sonce, morje, Zoja!

Kaj ljudem pride na misel ob besedi poletje? Najverjetneje sta prvi dve besedi dopust in morje. No, mi na dopustu še nismo bili (tata in mama sta se malce zakalkulirala), na morje pa smo končno malo skočili prejšnji vikend in tako kot vsak avgustovski vikend je bil tudi takrat na cestah cel kaos. Za spremembo od ostale polovice Slovenije smo se odločili, da gremo na Krk. Tako kot ostala desetina slovenskih turistov. Zaradi gneče na slovenskih in hrvaških cestah pa se je pot iz dveh ur in pol spremenila v skoraj 4 urno odisejado.

Ko smo končno prispeli v Porat pri Malinski je bila naša Zojči že tako zdelana, da sva jo z Anito enostavno preložila is stolčka v voziček in našo spečo šjorco pripeljala v borov gozdiček ob plaži, kjer je spala še celo uro.

Ampak, ko se je zbudila in videla vso tisto vodo je bila kot prerojena! Že doma rada čofota v kadi polni vode, zakaj bi bila potem "jadranska kad" izjema?! Pa še, če je voda slana ni neka pretirana ovira.

Globina vode? Ni problema ali strahu. Mama je vedno v bližini, tata pa je izza fotoaparata! ;-)

Pa tudi na obali je lahko zabavno. Sploh, če voda ni tako mirna kot doma in lahko po skalah preganjaš rake in neke obmorske žužke. Da ometanju kamnov po tati ne omenjamo. (p.s.: tiste Čehinje zadaj, tata ni namerno dodal na sliko!)

Po pomoti je nastalo tudi teh nekaj sekund filmčka. :-D

Ker je bila pridna in je bila vročina, si je naša Zojči privoščila še malo sladoleda, katerega je enostavno izmaknila tati. Vseeno bomo pa morali še malo vaditi na temi "jej sladoled in se ne umaži".

In ko smo že pri izmikanju stvari. Sladoled ni bila edina reč, ki si jo je gospodična prisvojila. Sonce je moteča stvar in zakaj ne bi imela očal. "Tata, daj sem! Poglej kakšna frajerka sem!"

Več fotk pa ni. Vseeno smo se šli na morje namakat in ne na fotografiranje! ;-)

Priprave na bandimo!

Tole bo mogoče za marsikoga presenečenje, vendar je naša Zojči prava vinogradnica. Takšne so pač njene "korenine" in to ima v genih. No, v bistvu je to njen nono, ki ima kot pravi Primorc manjši vinograd na obronkih Vipavske doline, pod vasico Goče, vendar tudi Zojči veselo sledi družinskemu izročilu.

In ker se bliža čas bandime (slov. "trgatve"), sta nono in Zojči to soboto odšla v krajšo inšpekcijo stanja v vinogradu.

Na začetku je naša Zojčika imela več dela z zbito zemljo in hojo po njej (malce težje je, če med hojo nisi navajen dvigniti nog) in smo jo morali kar nekajkrat pobrati s tal. Mogoče pa je preverjala sestavo tal. Samo ona ve.

Vseeno pa sta z nonotom prešla k bistvu. Ocenjevanju sladkosti oziroma zrelosti grozdnih jagod. Rebuli in zelenu še malo manjka, souvignon pa je bil že kar zrel in primeren za zobanje, če že ne za obiranje. (tisto temno grozdje na sliki sem pa pozabil kaj je, bo mama povedala!)

Po kakšne pol ure ogleda in degustiranja grozdja, so se naša gospodična odločila, da bo dovolj hoje in so se vsedla, da v miru pojedo svoj grozd.

No, v bistvu se je odločila, da ima tudi zobanja grozdja dovolj. Sta ga pa mama in tata pojedla. Kot ponavadi!

Kar se pa izkušenj z bandime tiče, pa je tukaj povezava do zapisa Zojčinega tate izpred dveh let: Bandima*

Kam v soparnem poletnem dnevu? Na Pohorje! :-)

Tole poletje je tudi kar nekaj. Nekaj dni dežuje, kot da smo sredi aprila, nato pa je spet nekaj dni skoraj tropske vročine. In kam se naj človek da, če ravno nima dopusta in se namaka nekje na morju? Ali pa ni pri volji, da bi se v soboto gnetel na avtocesti z množico Madžarov, Romunov, Avstrijcev, Ljubljančanov,.... Komaj čakam!!

Ne, raje smo si vzeli dan zase in se odpravili na Pohorje. Na slovenjebistriško Pohorje, da ne bo kdo imel idej, da smo bili na slivniškem, hoškem, zreškem in še kakšnem koncu Pohorja. Nacionalna identiteta mora biti! Na našem koncu Pohorja, je kar fino, ker ni gneče kot na Rogli, pa tudi mrčesa ni toliko, ker ni krav. 

Ko smo prišli gor je bilo v dolini nekje okoli 35°C, pri Treh kraljih pa svežih 25°C. :-D

Tati klobuk na glavo (zaradi frizure), Zojči flaško v roko, mamo pa pod tatino roko in gremo v gozd v smeri proti Črnemu jezeru. 

Roko na srce sem že malo pozabil na smer, saj sem ponavadi prihajal do jezera iz smeri Osankarice ampak po ogledu markacij (in povprašanju mimoidočih pohodnikov) smo kar zadeli pot. Vseeno pa smo imeli čas za poziranje v gozdu. 

Za tiste, ki niste najbolj domači s slovensko geografijo ena zanimiva informacija. A ste vedeli, da je vrh Pohorja močvirnat? Še posebej okoli Črnega jezera in Lovrenških jezer (tja bomo šli kdaj drugič ;-) ). Tole je pa Anitka zaigrala, da se vidi, kako "stabilna" je pot preko močvirja. ;-)

 Ko smo prišli do jezera, je bil tata tako vzhičen, da je pozabil narediti "klasično turistično fotko" okolice, potem pa smo poiskali pohodnika, z istim navdušenjem za slikanje, ki je naredil tole fotko.

Pa če naša Zojči ne bi vpadala v "kadre" drugih bi tudi bilo fajn! Ha, ha, ha! Je pa zanimivo, da sta Anita in tale fotograf na sliki, na vrhu pohorja ugotovila, da sta skoraj iz istega konca Vipavske doline. Skoraj soseda!

 Na poti nazaj sva bila z Zojči zalotena med nabiranjem borovnic. Hja, lakotnika sva! 

Sledilo je še poziranje pred cerkvijo Sv. Treh kraljev in kosilo pri Jakcu! (ni bilo bog ve kako dobro, je pa bilo poceni)

p.s. tole je pisano z nekaj tedensko zamudo zaradi objektivnih tehničnih razlogov! za zamudo se opravičujemo!