No, včeraj pa je naša Zojči prvič malo bolj resno padla. In to tako, da je še mene kar zabolelo v glavi, nosu in še kje, kaj šele Anito. Zojči pa je itak videla vse zvezdice, pričke in še kakšen leteči predmet hkrati.
Najprej mi je naša 'šjorca' zmaknila paket robčkov in se šla z njimi postavljati ob mizico za TV. OK, do sem vse lepo in prav. Saj to je že prej počela. Meni se je to zdela simpatična lumparija in seveda sem se odločil narediti kakšno fotko.
Zadnja slika, 5 sek pred padcem!
Prvo je stala tam pri zvočniku, ko pa se je spravila do mizice pa ji je spodrsnilo in je tik pod nosom (med zg. ustnico in nosom) udarila ob rob mizice za TV. Mene je kar malo ustavilo (ee, kaj pa je to?!), Anita pa je takoj pritekla iz kuhinjskega dela. Potem pa se je začelo. Zojči je šla v jok, vlila se je kri.... Najprej sva porabila vse robčke, ki so bili v tistem paketu pa še brisačko, da sva ji nekako zaustavila krvavenje iz nosu. Ko je zadihala (moalo skozi kri, malo skozi smrkelj) skozi nosek, sem si malo oddahnil, da ni kaj hujšega (zlom nosu, kakšna zapora dihalnih poti, ipd.). "V redu bo!", sem si rekel in poskušal pomiriti Anito. Zojči pa se je tako ali tako počasi umirjala s svojo najljubšo dudo.
Vseeno pa sva jo odpeljala v ZD Zagorje k zdravniku pogledat. Ni bilo več neke panike, vseeno pa je bilo bolje, da jo pogleda še kakšen strokovnjak, ne pa samo laični zdravnik "dr. Krajnko"! Tudi tam je bila moja diagnoza potrjena, v nadaljevanju pa je bila sanacija poškodbe, kot bi jo povedal naš bivši medicinec "Bano Hrvoje" v kadetnici: "Maži Soleom i biće bolje!" No, zdravnik je dejal, da naj spiramo z fiziološko razstopino in čez kakšen teden maževa z mastno kremo. In kje je zdaj razlika od znanosti dr. Baneta?
Poškodbe zaradi padca: ranica pod nosom med obema nosnicama.
Če je bila včeraj še malce omotična in prestrašena, po obrazu pa še malce otečena, je danes naša Zojči bila spet "stara lumpa". Spet smo se podili po stanovanju, se razgibavali ob kuhinjskih predalilh in seveda, tudi padli na tla. Njene noge pač še ne držijo njeno mini težo, ravnotežja pa tudi še ne obvlada v svojih mesecih odraščanja. Kje so šele poglavja iz fizike in Newtonovih zakonih?! Pa je spet udarila z glavo ob tla. Na tepihu seveda. Sledila je klasična terapija. Malce tolaženja, crklanja in duda in po minuti je bila kot nova. Kot, da se ni nič zgodilo! :-D
Ja, to odraščanje je ena sama bolečina! ;-)
