Hopa, hopa ali kako tata obuja spomine na svojo šolo

25 let nazaj, ko je Zojin tata hodil v neko kadetsko šolo za miličnike, nekje pod obronki Šmarne gore, je bil eden, od njemu najbolj nepriljubljenih šolskih predmetov samoobramba. Še posebej, ker smo imeli "srečo" in smo imeli zadnja dva letnika za vaditelja J. Vidmarja. Ta nas ni kaj dosti crkljal in moji cveki so se kar množili, ob rednih preverjanih znanja. Zaradi "neznanja" japonščine, seveda! (bi mi Vidmar v slovenščini povedal, kakšen met naj naredim pa bi mogoče vedel in ga celo izvedel!)

Nekoč je bil Zojin tata kadet (in imel je lase!)

Ampak, tole ni sedaj zgodba o "malih Milica ninjah" iz Tacna temveč še en utrinek iz Zojčikinega življenja. ;-)

Ko sem leta 1990 zaključil s "trpinčenjem" pri urah samoobrambe in postal miličnik, sem upal... Ne, v bistvu sem bil kar trdno prepričan, da mi nikoli več v življenju ne bo potrebno delati tiste vaje za ogrevanje, ki smo jih imeli na začetku vsake samoobrambe in so trajale cca. pol ure.Ena najbolj smotanih mi je bila "hoja račk". In to nekaj krogov po blazinah v krogu znotraj telovadnice za samoobrambo. Ajde, dokler si star 16 -18 let še gre, ko si pa star 40 in še malenkost (vem, Nivea me naredi mlajšega!) pa je to že drugačna zgodba.

Naša Zojči je trenutno v obdobju, ko obožuje zajčke, račke, žabice in kar je še podobne gozdne 'golazni'. In ker je potrebno otroku ugoditi, se mora tata pač občasno malo žrtvovati in sodelovati v različnih igricah, ki se jih gredo čez dan v vrtcu. Hec je samo v tem, da sem mogoče malo preveč poskočen v primerjavi z Zojči, tej pa je to še bolj v zabavo in moram še bolj skakati.

Tako, sva z Zojčiko do sedaj obdelala "hojo račk", poskoke "zajčka" (z rokami moraš obvezno nakazati tudi ušeska!),...

...pa tudi kako skače "žabica" ji je pokazal tata.

Itak pa Zojči ne ve, kaj so to bolečine oz. kolenskih vezeh (105 kg 'žive vage' ni tako lahko 'odbijati' od tal). Gravitacija pač dela svoje!

Upam, da bo kmalu poletje in bomo tole počeli v kakšnem morju ali bazenu, kjer ni takšnih muk. :-D

Zojin prvi (ali pa mogoče drugi) sneg!

Lani, ko je bila Zojči nekje v tem času stara okoli 10 mesecev, si z Anito nisva jemala k srcu, če ne bo spoznala snega. Letos, ko je že skoraj dve leti, pa naju je "pomladansko" vremensko dogajanje v decembru in januarju kar malo skrbelo. Spraševala sva se že, a bo njen novi 'smučarski' kombinezonček, katerega sva kupila jeseni ostal nerabljen v omari, če ne bo tega belega čuda iz neba. Lani je sicer nekaj snežilo, vendar to ni to, saj Zoja še ni bila dovolj stara za samostojne korake po snegu (zato je v naslovu tudi "mogoče drugi sneg").

In v soboto zjutraj smo ga končno dočakali. Sneg!! Tako je naša Zojči, 4.2.2012 (moram zapisati datum) končno stopila v dobrih 5-10 cm snega.

Njeni prvi koraki so bili podobni korakom Roalda Amudsena, preden je ta začel svoj pohod proti Južnemu tečaju (samo poglejte ta odločen pogled zazrt v daljavo oz. nekam prihodnost!). Za več poguma ji je pomagala najboljša prijateljica kravica Katka (made in China for IKEA), neki obesek v obliki Twitija in duda!

Vseeno, pa je čez nekaj trenutkov pogumno in odločno zakorakala po snegu, novim dogodivščinam (in palačinkam) naproti! ;-)

Danes, ko se je gospodična že navadila na novonastale snežne razmere, pa se je že morala lotiti tradicionalnega zimskega opravila, kidanja snega. Smučarski kombinezonček gor, lopato v roke in gremo na delo! :-)

Kot sem že omenil v neki drugi objavi, sem izrecno proti delu in podobnim oblikam izkoriščanja otrok. Ampak obstaja izjema. Kidanje snega! No, v tem Zojčinem primeru je bilo to bolj po njeni želji: "Sama, sama!" In mi je vzela lopato. 

"Tata, koliko pa ga moram skidat, da bo dovolj?"