Zojin prvi (ali pa mogoče drugi) sneg!

Lani, ko je bila Zojči nekje v tem času stara okoli 10 mesecev, si z Anito nisva jemala k srcu, če ne bo spoznala snega. Letos, ko je že skoraj dve leti, pa naju je "pomladansko" vremensko dogajanje v decembru in januarju kar malo skrbelo. Spraševala sva se že, a bo njen novi 'smučarski' kombinezonček, katerega sva kupila jeseni ostal nerabljen v omari, če ne bo tega belega čuda iz neba. Lani je sicer nekaj snežilo, vendar to ni to, saj Zoja še ni bila dovolj stara za samostojne korake po snegu (zato je v naslovu tudi "mogoče drugi sneg").

In v soboto zjutraj smo ga končno dočakali. Sneg!! Tako je naša Zojči, 4.2.2012 (moram zapisati datum) končno stopila v dobrih 5-10 cm snega.

Njeni prvi koraki so bili podobni korakom Roalda Amudsena, preden je ta začel svoj pohod proti Južnemu tečaju (samo poglejte ta odločen pogled zazrt v daljavo oz. nekam prihodnost!). Za več poguma ji je pomagala najboljša prijateljica kravica Katka (made in China for IKEA), neki obesek v obliki Twitija in duda!

Vseeno, pa je čez nekaj trenutkov pogumno in odločno zakorakala po snegu, novim dogodivščinam (in palačinkam) naproti! ;-)

Danes, ko se je gospodična že navadila na novonastale snežne razmere, pa se je že morala lotiti tradicionalnega zimskega opravila, kidanja snega. Smučarski kombinezonček gor, lopato v roke in gremo na delo! :-)

Kot sem že omenil v neki drugi objavi, sem izrecno proti delu in podobnim oblikam izkoriščanja otrok. Ampak obstaja izjema. Kidanje snega! No, v tem Zojčinem primeru je bilo to bolj po njeni želji: "Sama, sama!" In mi je vzela lopato. 

"Tata, koliko pa ga moram skidat, da bo dovolj?"