Zojčin Božiček (sponsored by SPS)

Pa je prišel tudi dan, ko se je naša Zojči udeležila svojega prvega "sindikalnega" Božička. Tatovo upanje, da bo prišel Dedek Mraz, je zamrlo z vstopom v telovadnico PP Moste in pogledom na dvametra visokega "škrata" in "škratinjo" (normalne višine).

Naša Zojči se ni pretirano sekirala zaradi teh dveh pojav. Nekaj časa je rabila, da se je navadila na vse otroke, ki so se podili po parketu, potem pa se je še ona. Mislim, da je pri tem pokazala celo več veselja in volje, kot njen tata med njegovimi rednimi, mesečnimi obveznimi urami samoobrambe. 

Najbolj pa so jo navdušile črte igralnih polj, ki so zarisane na parketu telovadnice. Po nekaj minutah njene "telovadbe",...

(foto: Ziggy)

... in trganja papirnatega robčka, ki ga je izmaknila tati, smo se le posedli na klopi ob steni telovadnice...

(foto: Ziggy)

...in pričela se je predstava za otroke.

Mogoče je bila predstava krokodilov, mišk in kokoši malo predolga, za našega škrata pa na trenutke tudi malo nezanimiva. Verjetno tile dvoletniki, niso tako dojemljivi za igralski talent nastopajočih krokodilov in mišk. To se je videlo tudi po tem, ker je moral tata v zadnjih polovici predstave, kar nekajkrat stopiti za Zojči, ki se je odločila, da si bo malo postregla s prigrizkom in bomboni, kateri so bili na razpolago v telovadnici, in jo "prignati" nazaj k sediščem.

Zojči, sodeč po izrazu na njenem obrazu, ni bila najbolj navdušena nad tovrstnim izvajanjem discipline. Vendar, kar je potrebno je pač potrebno. Red mora bit', četudi je slab! (ne boš ti tato policaja hecala!)

Vendar ni bilo tako dolgo, da se ni dalo počakati na prihod Božička. Ko je vstopil v telovadnico je bila velika večina prisotnih navdušena nad tem.

Le naša Zojči ni vedela, za kaj se gre. Je očitno mislila, da je vso navdušenje namenjeno njej, ne pa možakarju v "Coca-cola" barvah za njo. ;-)

(foto: Ziggy)

Čez čas, je ugotovila, da ima ta možic verjetno kakšno bolj pomembno vlogo od nje. In jo je imel. "Prinesel" ji je darilo.

(foto: Ziggy)

Ob prevzemu darila pa se vseeno ni hotela vsesti Božičku v naročje. Še dobro, da je bila zraven mami.

Vreča z darilom je bila velika in temu primerna je bila tudi nestrpnost našega deteta, da vidi, kaj je v njej.

In ker se "podarjenemu konju ne gleda v zobe", bomo na tej točki končali. Dete je bilo zadovoljno, ker je dobilo (še dva) dojenčka, mami  je bila zadovoljna z organizacijo in s tem, da je bilo dete srečno, tata pa je bil malo manj zadovoljen zaradi ostalega dela darilnega paketa. 

Eh, zdaj naša Zojči še ne ve za kaj se gre s temi darili in obdarovanjem. Čez nekaj let pa bodo večje muke! Še posebej za tato in mamo! ;-)