Moj drugi dan je še vedno zaspan!

Ja, tile moji prvi dnevi so baje rahlo dolgočasni. Tati in mami pravijo, da naj kar uživata dokler sem tako mirna, ker ko bom prišla domov se bom pošteno razživela. Ampak zaenkrat je meni kar lepo takole v brezdelju. Samo hranjenje, kakšna beseda z mamo in spanje! :-D

Zdaj sem že velika in spim na veliki postelji!

Sanjam raznorazne stvari in občasno me med spanjem oz. sanjanjem poprime občutek lakote, potem pa dam v usta najbližjo stvar, ki je pri roki. Tudi vrvica hlačk je dobra.

Ker vse kar pojem, mora nekje iti ven, se mora mami navaditi tudi na "zadovoljevanje" moje potrebe po čisti riti! Tata je samo "strokovni opazovalec"! Tipično, kaj ne!

No, vseeno pa me tata tudi malo v roke vzame. Je pa "dolgočasen", ker pri njem ne dobim nič za jest, potem pa samo tisto bombažno srajco "cuzam". Bljak!

Občasno pa z mamo še kakšno "žensko" rečeva. Z ded'ci itak ni nič pametnega za govorit!

In po čveku se prileže še malo malice.

Tako poteka moje trenutno življenje. Je res še malce dolgočasno, vendar ga občasno že malo popestrim s "testiranjem" mojh glasilk. Naj se čuje, da sem malo tudi pevke, če že prihajam iz glasbene familije. Nono poje v pevskem zboru, tata pa je pri pihalni godbi igral triangel. Zelo pomemben inštrument!! ;-)

Moje prve urice

Zdaj ko sem tukaj je čas, da vam predstavim kaj je trenutno moje osnovno delo.

Zaenkrat je to spanje....

...prehranjevanje...

..in še več spanja!

29.4.2010 ob 02.35 uri!

In po deveturnem mučenju mame z umetnimi popadki sem končno tukaj! :-D

Na sliki sem še malo "zmečkana", nenališpana in z neurejeno pričesko, ampak tati se je tako mudilo s fotografiranjem, da ni mogel počakati na te finese!

Šesti dan: zdaj pa gre zares!

Evo, pa smo dočakali šesti dan moje "zamude". Danes, na jutranjem CTG-ju, nisem bila razpoložena za nič. In sta šla tata in mama domov. Kot ponavadi! ;-)

Potem pa se je začelo.

13.30: na sprehodu mami dobi prve občutke, da se nekaj "dogaja".
14.00: mama je med počitkom na kavču dobi prve popadke.
15.00: ponovno v Trbovljah na CTG-ju. Tata grize nohte!

15.30: pregled pri zdravniku - mama ostane noter!

Nadaljevanje sledi!

Peti dan: The Rithem of my Heart!

Tudi danes nič novega! Še vztrajam! Za pokušino pa malo mojega "ritma"!  :-)



p.s. tata bi lahko nabavil vsaj novejši telefon, če že kamere noče!

In čakajo...

Četrti dan "zamude"! STOP! Mama zadovoljna na sončku na koprski obali. STOP! 

Tata še vedno živčen. STOP!

Tretji dan zamude- nič novega!

Danes smo ponovno šli v porodnišnico na kontrolo. Tata z upanjem, da mami ostane noter, mama pa je vedela, da bo spet imela domače kosilo. Sicer pa je lepa nedelja in zakaj bi "visela" v bolnici?! ;-)

In tako je mama danes spet malo odležala na CTG-ju.

Levo zgoraj je utrip mojega srčka. Tukaj sem se malo premikala, zato je bil utrip malo višji, drugače pa sem imela utrip okoli 135-145/min.

In smo spet vsi šli domov. Eni bolj, eni manj veseli. A ni lepo videti, kako je moj tata "vesel" ob novici, da se bom rodila nekje po prvomajskih praznikih?! He, he!

Zamujanje že za 2 dni!

Evo, smo že dva dni po predvidenem roku, meni pa je še kar fajn tukaj v maminem trebuhu! Danes smo bili že v trboveljski porodnišnici ampak samo na CTG pregledu, kjer se je 20 minut poslušalo moj srček in nič drugega. Nato je prišla še babica malo pogledati kako je z mami in to je to za danes.

Edini, ki se očitno sekira je tata. Je kar malo z žalostjo zrl v doktorja, ki je mami dejal, da še ni čas. Še boljše pa je bilo, ko je dejal, da lahko zamujam 14 dni. To je bil tata "vesel"! 

Potem pa je prišla še medicinska sestra, ki je dejala, da naj pridem ponovno na pregled v nedeljo. Bomo videli kaj bo takrat.

Po bolnici pa smo šli na sprehod. Saj drugega tako ali tako ne moreta storiti, če je meni še zmeraj lepo.

En dan do planiranega rojstva

Ja, prav zabavni so tile zdravniki. A mislijo, da se bom zdaj držala njihovih napovedi? E, ne bo šlo. Danes zjutraj je bila mami na pregledu in so me morali eno uro čakati, da sem se malo predramila in pomigala. Samo, da so bili gospod doktor srečni!

Meni je tukaj fajn, mami pa se tudi ne sekira preveč in v miru je jabolka!

Samo tata se pa vseeno malo preveč sekira. Mu bo počasi nohtov na prstih zmanjkalo, če bo tako nadaljeval!

Meni se nikamor ne mudi...

Evo, meni je še 3 dni pred nekim napovedanim rokom, še kar naprej luštno. Mami se ima fajn in si privošči občasen sladoled iz hladilnika ali v slaščičarni (tudi jaz imam nekaj od tega ;-) ) , tata pa se rahlo živcira, ker ne ve kdaj ga bom presenetila! He, he!

Tempi pasati

In tako je počasi mineval čas do aprila.

Tata se je ukvarjal s sestavljanjem vozička in podobne tehnike...

mama je zadnje dneve večinoma nabirala stvari zame in se pripravljala na moj prihod (nekateri pravijo, da je "gnezdila"). Predvsem pa je ogromno počivala. Ja, kar naj se naspi. Ko bom jaz prišla domov, potem je konec počitka! :-D

In sedaj? Sedaj boste po vsem tem uvodu morali še malce potrpeti, da se vam tudi predstavim v živo! ;-)

Moja prva "Formula 1"

Ker se je počasi bližal april 2010 in ker so decembra ponavadi razprodaje, sem prišla do svojega prvega avtomobila! Dobro a ne, glede na to, da še nimam vozniškega izpita! Bom prava frajla s svojim mini terencem, rdeče barve! ;-)

Mama dala denar, tata pa je prispeval fizično silo, da je vse skupaj privlekel do avta!

Pa tako jamra, da ga skozi nekaj križ boli! :-D

Moje prve počitnice

Kljub temu, da sem bila še majhna tri mesece stara "ribica" v maminem trebuhu, sem že bila v Egiptu. Hitro kaj ne!

Evo mene pod piramidami. Sta pa mami in tata smotana. A sta se morala tako držati, da sta me zakrila in se me na tej sliki sploh ne vidi?

Moje prve fotografije

Mami in tata sta tako bila pridno tiho in sta tista zame lepo skrbela, četudi sem bila zaenkrat samo ena potrditev na Clearblue-ju in mamima celodnevna slabost. Se opravičujem, samo tako pač to je.

Oktobra pa sem se končno šla prvič slikati. Ne še za potni list, tako kot bi si tata najbrž želel, ampak samo za uradno potrditev, da sem na tem svetu! In tukaj so moje prve tri slikce. :-D

Tukaj sem sicer še vedno videti kot 3 cm velika ribica v maminem trebuhu, vendar... Tukaj sem in že migam!

Prvi znaki prisotnosti

Bil je 23. avgust, ko je moja mami prišla iz kopalnice s palčko Clearblue in na kateri sta se izpisali oznaki "plus" in še ena modra črtica. Evo, od tega dne sem pričela neuradno obstajati!

Mami je bila nasmejana, tata... Hja, tata, kot tata. Malo je deloval zmedeno. Ni vedel kaj bi!? Sedel je za mizo ob časopisu in malo se mu je zavrtelo v glavi. Kljub vsej zmedenosti je vseeno bil vesel.

Ja, zdaj bom mu jaz malo kravžljala živčke. Saj je že čas. Dovolj je star!

Začetek!

Nekje je potrebno začeti. Trenutno sem pooblastila atija, da namesto mene napiše par vrstic o meni. No, kar sam si je vzel to pravico, ker baje do 18 leta nisem opravilno sposobna. Ja vem, težko je biti otrok pravnice in policaja!

Halo? Kako da nisem opravilno sposobna? Mami že nekaj časa brcam v trebuhu in jo ob najbolj nemogočih urah pošiljam na stranišče. Kako zabavno je, ko z roko malce pritisnem na tisto mehko blazinico ob moji glavi. Potem pa se mami vstane in nekam odbrzi, čez nekaj časa pa se sliši prijeten zvok šumenja vode. Pa mi recite, da nisem opravilno sposobna, če mami pripravim do tega, da gre na sprehod.
 ;-)

Aja, saj res. Nisem se še predstavila. Baje bom Zoja, ko se rodim. Baje! Lahko pa sem tudi Jakob, saj konec koncev ni 100%, da so si vsi ti strokovnjaki, ki so pregledovali mojo mami, pravilno videli. Kaj pa če sem med nogami kaj skrivala oz. skrival? He, he! Tata, mama, presenečenje!!!! :-D

Ko se rodim. Jah, tudi ta datum je že blizu. Nek stric v beli halji (baje je to zdravnik) je napovedal, da bom prišla na vaš svet nekje 22. aprila 2010. Ampak potem pa sta tukaj še teta Marjeta in stric Tomaž, katera moje rojstvo napovedujeta za 27. april. Saj meni je tukaj kar fino in se mi nikamor ne mudi.

Po nacionalnosti bom verjetno štajersko-primorski mešanček in bom imela znanje dveh jezikov. Štajersko in primorsko. To bo še zanimivo, sploh če bomo živeli v Zasavju, tako kot tata in mama sedaj: "Tata, mama, ka te lahko dobim jen jevro za bonbone?"

Pa gremo od mojih začetkov. Nekam v poletje 2009. Vendar ne preveč v detalje, saj tukaj ne gre za nek pregrešen roman.

Uh, samo še malo pavze. Moram malo mami ponagajat, da jo spomnim, da sem tukaj. Kaj čem narediti? Ali jo malce brcnem ali pa samo na tisto blazinico pritisnem in jo malo sprehodim?