Operacija: Novoletna jelka oz. Božično drevesce!

Res, da še ni Božič a v skladu z ateističnimi navadami naše družinice, a vseeno smo se odločili, da tudi to leto okrasimo novoletno jelko (ali pa božično, kot pravijo temu drvescu drugi).

K temu je seveda aktivno pristopila tudi naša dvoinpolletnica Zoja. Kot glavna dekoraterka, seveda. Mama in tata sta tako ali tako bila dobra samo za podajanje okraskov in fotografiranje celotnega dogajanja. :-)

Zimske radosti

Ojoj! Tata je skoraj pozabil pisati Zojčin dnevnik. Vmes je že zapadel sneg in do danes (22.12.2012) ga je tudi v glavnem že odnesla odjuga. :-O

No, vseeno pa je bilo tudi tistih nekaj dni na snegu prav luštno. :-)

Potrebno je omeniti, da je po dolgem času, končno spet zapadlo nekam veliko snega in zima je spet postala podobna zimi iz otroštva Zojinega tate in mame. No, mame malo manj, ker je pač s Primorske in tam ponavadi ni toliko snega. A vseeno. Zoja je bila navdušena nad vso to belino, ki jo je obdajala.

Nič je ni motilo, da je malo mrzlo in da sneg nima takšnega okusa, kot recimo čokoladen sladoled.

Ker snežne radosti ne prinašajo samo veselja, je morala Zoja še vseeno kakšno stvar postoriti. Tokrat je tako pomagala mami očistiti avto. 

Da ne bi bilo preveč škode, je tokrat namesto lopate v roko vzela svojo metlico.

Drugo leto, ko bo večja, ji bo čiščenje snega z avta, šlo še bolje od rok.

Vseeno pa se ni mogla izogniti lopati. Jo je morala kar tati vzet.

Smo si pa prvi snežni dan pri sosedih sposodili sani. Sicer se je Zoja že lani nekaj poskušala v sankanju, vendar tedaj ni bilo ne vem kakšnega navdušenja nad tem. Verjetno je bila še premajhna za kaj takšnega. Letos pa je bila zgodba drugačna.

In ker je bilo navdušenje nad sanmi ogromno, samo jih morali naslednji dan nabaviti še sami. Tako imamo sedaj svoje sani. Primerne so tudi za prevoz mame. Ampak to je druga zgodba.

Naslednji dan smo se tako odpravili na bližnji hrib (ki jih v okolici našega doma ne manjka)...

...se "vkrcali" na sani,...

...in že smo drveli po hribu navzdol! :-)

Čarobna piščal

Iz dneva v dan z Anito ugotavljava, da ima naša Zojči kar nekaj glasbenih talentov. Da ima voljo in veselje prepevati, sva že ugotovila. Še posebej po tem, ko nama občasno prepove, da z njo zapojeva kakšno pesmico, ko smo nekje na poti z avtom.

Danes pa sva ugotovila, da ima tudi veselje do igranja inštrumentov. Tudi, če so ti le namišljeni, kot je bilo v današnjem primeru igranja na "čarobno piščal" (nemška ljudska pravljica), s katero je lovila miške v bližnjem gozdu. ;-)

Bila je tako vesela in vznemirjena, da je svoj "koncert" predčasno zaključila v malce nerodni situaciji. :-/

Kakorkoli že, tole bomo še spremljali, da vidimo, kako se bo "veselje do glasbe" razvijalo naprej. :-D

Bandima

Naša Zojči postaja prava primorska vinogradnica. Če se je še lani ukvarjala samo s pripravami na bandimo (slovenski prev. trgatev, ponekod na Primorskem rečejo bendima), je naša mala 'šjorca' letos že aktivno sodelovala. 

Sicer je njen tata z mrzle in oddaljene Švedske ob prvih omembah Zojinega vinogradništva takoj dobil komentar, da gre tukaj za čisti primer izkoriščanja otroške delovne sile, a kaj, ko naša Zojči na to gleda drugače. Pa prepovej otroku delat (na, zdaj si bom še CSD navlekel na vrat). ;-)

Svojemu tati je tako pomagala izbirati pravo grozdje,...

...ki ga je potem osebno položila v gajbico.

Sicer je letošnja suša kar prizadela letošnjo letino grozdja, vseeno pa je dež, ki je padel nekaj dni pred trgatvijo le to rešil in pojavilo se je nekaj, kar lepih grozdov.

"Tata 'lej, kaki je! Veeeelik!"

Ker pa je pri obiranju grozdja potrebno postoriti marsikaj, ne samo obirati grozdje, je Zojči pomagala tudi svojemu nonotu pri raznašanju praznih gajbic do obiralcev.

Za nagrado pa je lahko skupaj z drugimi otroki, malce posedela v traktorju in v traktorski prikolici. (vožnje tata ne dovoli!!)

Pa recite, če je našemu otroku dolgčas na dopustu?! ;-)

Kratka dopustniška

Končno je tudi naša družinica dočakala svojih nekaj dni dopustovanja ob morju. Res, končno, ker poletje v službi se je zdelo neskončno dolgo. Letos smo se odločili, da bomo šli kar do "bližnje" Dalmacije, v Biograd na moru, v t.i. "mobilno hiško" v kampu Soline. Mimogrede, če koga zanima najem hiške, so nama lastniki dali naslov in telefonsko številko in se lahko dogovorite individualno. Lega je relativno ugodna, na robu kampa, s pogledom na gozd (in manjšo cesto, ki vodi na plažo).

Luštna stvar tale hiška.Sploh za nas, ki nekako nismo vajeni kampiranja oz. podobnih počitniških dejavnosti (mama in tata sta popotnika vajena let. kart in relativno poceni hotelov). Vendar to našo Zojči ni prav nič motilo. Takoj ji je prirastla k srcu in si skoraj prisvojila največjo sobo.... Spalnico. 

Tista postelja ji je bila takoj trampolin, igrišče in seveda prostor kjer se najbolje jedo jabolka. :-D

Kot prava gospodinja je seveda morala takoj zjutraj tudi zaliti bližnja grmovja, saj so po njenem mnenju te "rožice" zelo žejne. Seveda je bilo po končanem Zojinem zalivanju tako kot, da bi zalivala riževo polje, ne pa neko okrasno dalmatinsko grmičevje.

Ampak bistvo tega dopusta je bilo, da smo končno šli na morje in da je Zojči, po dolgem času, ponovno namočila svoje noge v morje Adrijansko. Prejšnji mesec, ko smo bili čez vikend v Poreču, sicer ni imela komentarja glede okusa morske vode, tokrat pa je po prvem plavanju takoj izjavila: "Morje je slano! Blek!"

Vseeno pa sta z mamo uživali v septemberskem soncu soncu in relativno toplem (za mamo in tato že malce mrzlem) morju. Zoja seveda s vso svojo plavalno opremo (rokavčki, obroč), katero pa je po nekaj dneh kar odvrgla in se brez vsega podala v morje (na veliko začudenje njenih staršev!), da bi "lovila" morske polžke. No, lovil (nabiral) jih je kar tata, naš otrok pa je potem določal na katero skalo ali kamen jih mora položiti. Smola je samo v tem, da nismo mogli narediti več "vodnih" fotografij, saj je naš otrok hotel, da sta mama in tata z njo v vodi, tata pa zaenkrat še ne premore vodotesne fotografske opreme. Ampak, to je samo "zaenkrat"! ;-)

Popoldan smo ponavadi šli še na kakšen krajši sprehod do Biograda, kjer smo pojedli kakšen rogljiček ali "burekček" (lokalni peki imajo neke dobre mini bureke) in že je počasi prišel večer. 

In tako so počasi (hitro!!!) minevali naši dnevi brez telefonov, službe in vrtca. Nato pa nam je zagodla narava in smo kar en dan prej šli domov, saj se je nad Dalmacijo razbesnelo neurje, z Velebita pa je zapihala burja. Ni imelo smisla, da preživimo še kakšen dan v hišici in smo šli domov.

Kar se Zoje tiče, smo se vseeno imeli lepo in je prav uživala v tisti slani vodi in v svojem plavanju. Mogoče je edini minus samo dolga pot. Sploh nazaj se je vleklo zaradi zaprte avtoceste med Zadrom in Gospičem, vendar smo preživeli. Bo pa naslednje leto boljše (ali pa vsaj bolj zanimivo).

P.S.: Doma, pa je tato čakalo generalno čiščenje avtomobila. Zoja si je pač privoščila "all inclusive" storitve med vožnjo na in z morja, kar se je poznalo tudi na notranjosti našega Bernija (a ste že kdaj čistili čokoladno mleko s stropa avta?!)

"Bom lužico delala!"

Neverjetno! Naš otrok se je po nekajtedenskih "borbah" in prepričevanju sam odločil, da bo lulala v kahlico. Pred tem sva z Anito poskusila vse možne variante, ki so "na tržišču".

Celo slikanico "Matevžu je uspelo", sva kupila, da bi se Zoja med branjem dokopala do spoznanja, da če je zajčku Matevžu uspelo lulat na kahlico, potem lahko tudi ona.

No, končni rezultat je bil ta, da je po nekajdnevnih poskusih že ob besedi "Matevžek" začela vpiti, da "ne Matevžka! Ne bom brala!!" Ampak, to jo je na srečo minilo in kmalu smo ponovno posedali na kahlici ali WC školjki ter prebirali pravljico o zajčku Matevžku. Če ima kdo podobne težave, mu jo z Anito priporočava. :-D

Vseeno pa so najini napori obrodili napor in Zoja se je na lepem odločila, da bo lulala na kahlico. Oziroma, kot ona temu pravi: "Bom lužico delala."

Kakorkoli smo že prišli do tega, Zojči sedaj skoraj ves dan preživi brez pleničke in v skoraj 80 - 90% pove, da mora na kahlico. Celo kakat ji uspe (ajde, malce slabši odstotki uspešnosti, kot pri lulanju). 

V glavnem, vsak dan, teden, kaj novega!

p.s.: a sem omenil, da sva ji za vsako uspešno uporabo kahlice obljubila en M&M bonbon? He, he! ;-)

Naš poletni družinski "summer break" v Poreču

Tole vroče poletje dobesedno človeka utrudi, če si ne vzame vsaj kakšen vikend odklopa. To sva si mislila tudi midva z Anito in se nekega ponedeljkovega večera sva enostavno odločila, da si vzameva v petek prosto ter da gremo na morje. Vsaj tri dni odklopa si pa lahko privoščimo, kljub ZUJF-u. In ko sva Zoji dejala, da se gremo kopat na morje, so ji očke kar zasvetile. :-D

V petek zjutraj tako ni bilo nobenega problema se zgodaj zbuditi (no, to je bolj problem mame in tate kot Zoje!), se na hitro urediti za pot, pobrati svoje "nujno potrebne" stvari in teči proti avtu. Za njo pa sta prisopihala mama in tata, ki sta vlekla svoje in njene "ne-nujne" stvari.

Ko smo po postanku v Ajdovščini, v popoldanskih urah le prišli do Poreča in se namestili v hotelu, smo seveda morali takoj do obale, preiskusiti kakšno je morje. 

 Najprej smo, kot tišični "sveži" turisti s celine malo posedeli, da smo se aklimatizirali na morsko vodo, zrak, kamne, Čehe,...

...potem pa smo se namočili celo v malo globji vodi. Seveda, je bilo potrebno Zojo vseeno malo prepričati, da "ribice res živijo v morju", vendar ji ne bodo nič naredila. Hm, nisem si mislil, da bo naša dvoletnica tako hitro povezala morje in ribe, ki jih vidi na televiziji. Ja, iz nje še nekaj bo. :-D

Po plavanju smo morali še malo raziskovati obalo, pri čemer je imela glavno besedo seveda Zoja, ki je odločala kje se naj kaj išče.

Ker je bilo popoldansko morje pri našem hotelu "rahlo" umazano s travo, smo kasneje in tudi naslednje dneve občasno odšli na hotelski bazen. Tam se je naša Zojči še bolj razživela.

Z vso to opremo je celo pričela skakati v bazen. Saj to niti ni tako nevarno, če je v vodi tata, ki te lovi, kaj ne?! :-)

 In tako so naši trije dnevi minili v čofotanju....

...občasnih Zojčinih lučkah, ki ji pač morajo pripadati na morju, drugače to ni pravo "morje"...

... in jutranjem (06.30 uri) metanju kamenčkov v morje. Dobro, to ravno ni najboljši del počitnic ampak če pogledamo pozitivno, bi bila z Anito prikrajšana za nekaj jutranjih sprehodov ob spokojni obali, če bi to naše dete spalo do 08.00 ure, kot drugi otroci. Tako pa je naša družinica imela jutranjo rekreacijo na svežem morskem zraku ter tako lažje dočakala zajtrk. :-)

In trije dnevi so 'odfrčali' mimo kot bi trenil. :-(

Tako, sedaj moramo preživeti samo še dobre štiri tedne in končno bomo tudi mi dočakali svoj letni dopust na morju. Če ne bodo kakšni požari prej cele Dalmacije požgali. ;-)

Čistimo zobke

Ne vem kako je bilo kaj z vami, vendar kot se spomnim, sam nisem bil ravno nek vzor čiščenja zob, ko sem bil otrok. Kaj pa vem, kaj je bilo temu vzrok. Itak pa sem imel toliko opravka z zobarji, da sem še danes relativno "prestrašene sorte", ko nanese beseda na obisk zobozdravnika. Ampak, pustimo to za kakšen zapis v mojem blogu. Tole je Zojčina zgodba. :-D

Naša Zojči je, kar se čiščenja zob tiče, pravo nasprotje njenega tate. Največ zaslug ima za to njena mama, ki je bila kar lepo vztrajna, kar se privzgajanja te navade tiče. :-)

Preden pa preidemo k bistvu, pa je potrebno povedati, da ima Zoja tudi prefinjen okus kar se tiče izbire izdelkov za dentalno higieno. Tako izgledajo naši obiski DM-a ali kakšne druge podobne trgovine.

Itak, da nismo vzel krtačke s Spidermanom. Tata in mama sta konec koncev le uboga javna uslužbenca in nimata denarja za nakup traparij z liki iz Marvelovih stripov, ki očistijo zobe enako ali pa slabše kot pol cenejša navadna krtačka "made by Signal".

Večerno umivanje zob je drugače pri nas prav zabavna reč. Zjutraj je to ponavadi malo hitreje narejeno, ker se ali mudi mami v službo, ali pa Zoji v vrtec. Zvečer pa imamo vsi čas. Tudi Zoja. 

Tako si sama vzame ščetko in si jo zmoči...

...si da na ščetko svojo zobno pasto (z okusom jagode, se razume!)...

...in začne s čiščenjem svojih zobkov.

Cel večerni ritual pa izgleda nekako takole. :-D

V glavnem, zabavamo se, tako kot se najverjetne vsi starši z otroki Zojinih let. Sploh, odkar je naša 'šjorca' ugotovila, da lahko pri oz. po koncu umivanja zob pljuva vodo. Pa tudi kako se pljuva po mami in tati, ko se vozimo v avtu. Hm, tole ji bova morala malo spraviti iz glave.

Zdaj nam samo še manjka, da gospodično pripravimo do tega, da bo lulala/kakala na kahlico in svet bo postal lepši (parket v stanovanju in tata pa manj polulana!).  ;-)

Zoja je stara dve leti!

V nedeljo, 29. 4., je minilo že dve leti, odkar je naša Zojči privekala na svet zgodaj zjutraj v Porodnišnici Trbovlje. No, tole zgodnje prebujanje ji je še sedaj ostalo v krvi, le da se sedaj ne prebuja ob 02.35 zjutraj ampak nekje med 05.30 in 06.00 uro. Vsaj to!

V teh dveh letih je naša Zojči shodila, se naučila prvih besed (in kako ukazovati mami in tati!), začela z vrtcem... In še kaj bi lahko našteli. Sicer pa, če se pogleda po starejših zapisih na tem blogu, se vidi kako je naša Zojči prvi dve leti odraščala. :-)

Kot se za rojstni dan spodobi, je Zojči dobila tudi svojo tortico z dvema svečkama. 

Pravzaprav je dobila kar dve. Ena je prispevala Marjeta (njena "dobra teta" iz Ljubljane), druga pa je bila prispevek none in nonota iz Ajdovščine. Vendar pa se je na koncu izkazalo, da ji je ravno pri tej tortici uspelo upihniti svečke. Marjetina je bila bolj kot generalka za pravo stvar, saj jo je dobila že v soboto popoldan, dan pred njenim rojstnim dnevom. 

Na nonini tortici je bilo manj uspeha oz. manj volje do pihanja. Verjetno si je mislila, da ji ni več potrebno, saj jih je enkrat že uspela upihniti in ni več potrebe po še enem pihanju. Sicer pa, kdo bi ji zameril po dveh dnevih čokoladnih tort.

Kdo bi vedel, kaj si je mislila?! ;-)

Za darilo, pa je od strica Danjela dobila pravi pravcati poganjalček (nekaj podobno kolesu, samo brez verige in pedal). Zdaj moramo samo še počakati, da se navadi nanj in ga začne uporabljati. :-D

"Tata, 'magaj!"

Tako, dve leti sta naokoli, zdaj pa lahko gremo novim dogodivčinam naproti. :-)

Čofotanje

Dež je mogoče za večino nas, odraslih, zaradi svojega vlažnega stanja prej nadloga kot radost. No, če nisi ravno pridelovalec kakšne poljščine, ampak o tem ne bomo tukaj.

Naša Zojči je, odkar ima svoje gumijaste škorenjčke (hvala Liza-Zala) še posebej velika oboževalka dežja, še bolj pa luž, ki ostanejo po dežju. Skoraj nemogoče je, da bi šla mimo luže in da ne bi vsaj stopila v njo.

Tako pa sta danes, s sošolko Evo, čofotale po luži pred vrtcem. :-)

Balončki, balončki...

Ena od stvari, ki jih naša Zojči obožuje so milni balončki. Nikjer konca veselju in vedno je pravi čas za pihanje balončkov. Tudi če zunaj dežuje!

No, praviloma jih pihata mama in tata, ker naša Zojči zna samo pokazati kako piha burja, da bi pa usmerjeno pihala v neko smer pa še ne obvlada. 

Ampak nič ne de. Naša dvoletnica je že pogruntala novo taktiko, kako rešiti to "majhno" težavo. ;-)

Vzame palčko z milnico in z njo hitro maha gor in dol ali pa kar malo naokoli. In balončki so skoraj tako dobri, kot bi pihala v palčko.

Kako to poteka  v praksi, pa si sami oglejte. :-D 

Sončna sreda in referendum

Tale teden so nekateri kar rahlo tečni s svojo referendumsko propagando. Odpreš poštni predal in ti v glavo skoči prospekt neke črne "civilne iniciative", ki je "PROTI" nečemu, pri čemer v tej iniciativi niti ne vedo, o čem se dejansko gre niti tega ne želijo vedeti. Doma ni nič bolje saj, ko vključiš TV / radio / računalnik, te "napadejo" razna sporočila "ZA in PROTI" in tako dalje. Še če  greš po Prešercu te mimogrede sreča kakšen podpornik "ZA" ali "PROTI" in ti razlaga svoj pogled na osnutek nekega zakona. No, da onih iz UNICEF-a, ki ponujajo posvojitev otrok v deželah "tretjega sveta" ne omenjam. 

V glavnem, z Zojči smo se danes lepo izognili vsem napadom "ZA" in "PROTI" ter posvojitvam (slovenski Unicef nam je zadnja leta "malce sumljiv") in imeli lepo popoldne v sončni Ljubljani, kjer je nastala tudi ta slikca. ;-)

Lep 'flisek', kaj ne?!  :-)