Zojin tretji RD! (zapis z malce zamude)

Uh, kako pa mi je sedaj to ušlo! Med pregledovanjem zapisov v Zojčinem dnevniku sem opazil, da sem pozabil zapisati, da je naše dekle imelo konec aprila svoj tretji rojstni dan. Ajajaj, tata!!! Verjetno me je sedaj malo zmedel tisti junijski dopust in sem bolj posvetil tisti zabeležki. Vem, sami izgovori. :-/

Saj verjetno bo kdo rekel, da je pač še en rojstni dan več in jih bo še veliko ampak vseeno. Če jaz nisem praznoval svojih, bo pa vsaj Zojči imela kaj od tega dne.

Tako sva ji z Anito letos naročila posebno torto. Takšno, ki jo ima rada in si jo bo zapomnila. Čokoladna z liki njene priljubljene risanke "Ovčka Timmy". O torti ji nisva povedala do konca, tako da nama je prensenečenje lepo uspelo. :-)

Več pa iz slikc. :-)

Ja, če želiš, lahko poješ tudi račko. ;-)

Za torto pa se moram zahvaliti prijatelju in bivšemu sodelavcu Danilu, ki je res mojster kuhalnice. 

Če pa kdo želi še kakšen recept z njegove strani ali zgolj občudovati njegovo mojstrstvo pri izdelavi tort, pa je tukaj povezava do njegovega kulinaričnega bloga: http://easy-recepti.blogspot.com/

Zojino in Larino morjevanje (2. del - Počitnice)

In tako so se začele naše počitnice na Lošinju, konkretneje, pri Malem Lošinju. :-)

Lep, miren, skoraj malce dolgočasen kraj, če si tam v času izven turistične sezone, kot smo bili mi, a vseeno. 

Naša Zojči je našla svoje pirate. Sicer še ni gledala "Piratov s Karibov", je pa občasna gledalka Disneyeve risanke "Jake and the Never Land Pirates". 

 "Tata, lej kaka ladja!"

Vseeno pa so naši dnevi v glavnem minevali na relaciji "hotel - bazen - hotel". Plaža je pač bila kakršna je bila, Zoja pa je itak oboževalka bazenov. ;-)

Vsako jutro, po zajtrku se je naša starejša 'šjora' na hitro opremila in bila takoj pripravljena za "akcijo". In v akciji, ki je sledila se je dogajalo naslednje:

Čofotanje s "tatom" po vodi (in seveda polivanje s kanglico po njegovih "laseh", ki jih ni)...

...polivanje stopnic z vodo, da se deske slučajno ne bi posušile(!!)...



...spuščanje po vodnem toboganu...



in celo nekaj začetki plavanja. 

Seveda pa je morala tudi naša Lara namočiti svoje nogice v morsko vodo, četudi je bila ta zaenkrat samo v bazenu. :-)

Da pa Zoja vseeno ne bi bila preveč prikrajšana za tisto pravo morje in občutek počitnic, je imela popoldan tudi kakšen safari po skalnati obali. 

Kot Steve Irwin, tudi Zoja namreč uživa v raziskovanju morskega življa in lova na posebej nevarne živali - morske polžke! 

Rakci samotarji in podobna živinčeta takoj odpadejo.

Vse te vodne aktivnosti pa so utrudile nekatere prej...

...druge pa kasneje! ;-)

Tako so naši počitniški dnevi minili kot bi trenil. Prav "zabavno" je biti na počitnicah s triletnico, ki nima miru, niti ne kaže najmanjše želje po zmanjšanju dnevnega "odmerka" plavanja v bazenu in petmesečnim dekletom, ki je šele na svojem prvem pravem popotniškem privajanju.

Sledila je še klasična pot domov...

...ki so jo nekatere kar lepo prespale. Kot, da bi znala brati! :-D

Zojino in Larino morjevanje (1. del - Potovanje)

Letos smo se odločili, da bomo ujeli konec predsezone in prehiteli poletni gnečo na slovenskih ter hrvaških cestah. Itak je Zoji vseeno, kaj se dogaja na cesti, ker to je bolj tatina skrb. Ne, naši Zojči je bilo najbolj pomembno, da gremo na morje!

 Da odhajamo v tujino, se je videlo že na Jelšanah, kjer nas ob ob odhodu iz RS pozdravil napis v "kleni" angleščini. Na naši strani, da se razumemo. :-)

In mi smo mislili, da imajo takšne napise samo kje v Jordaniji ali Egiptu. He, he, he! :-D

Tistih nekaj ur vožnje do Malega Lošinja je tako nestrpno pričakovala morje, da ko smo prišli do Opatije, se ni mogla nehati veseliti ko je končno zagledala sinje jadransko morje in kopalce na bližnjih tistih nekaj plažah ob cesti. V Brestovem smo morali počakati na trajekt (1 h čakanja), ker smo pač zamudili prihod do pristanišča in smo lahko samo pomahali trajketu, ki je bil na poti na Cres. Ampak nič ne de. 

Ko smo se čez eno uro le vkrcali in odpluli novim dogodivščinam naproti, je bilo čakanje pozabljeno, Zoja pa je vso pot morala preživeti na palubi z vetrom v laseh. 

Ampak, pristanek na Cresu še ni pomenil konca Zojinega čakanja. Sledila je še dobra ura vožnje po "prekrasnih, širokih" cestah Cresa do Lošinja. Tata se je počutil skoraj tako, kot da se pelje po nemškem "autobahnu". Če verjameš! :-(

Zoja in Lara sta vso to pot kar lepo prespali. Edino, ko smo prišli že do Malega Lošinja in smo se zapeljali v hrib, se je Zoja zbudila in začudeno, skoraj zakričala v strahu: "Kje je pa morje?" Reva se je prestrašila, da smo že na poti nazaj domov. :-)

Po namestitvi v Vesperi, smo si odšli ogledati bližnjo plažo, pri čemer smo bili kar malce razočarani. Hotel, ki se oglašuje, kot otrokom in družinam prijazen, pač nima otroškim vozičkom prijaznega dostopa do morja, plaža pa... 

Hja, obala je na nekaterih mestih videti kot pomanjšana kopija znamenitih sten mehiškega Acapulca, s katerih skačejo tisti "pogumni" (beri, "rahlo prismuknjeni") Mehičani za prgišče dolarjev ali pesosov, da jih potem turisti fotografirajo. Ne, plaža je pa daleč od otrokom prijazne obale. :-(

No, sicer obstaja v bližini nek manjši zalivček, z cca. 30 m "peščene" obale po imenu Veli žal, ampak tistipesek je verjetno videl že boljše dni (in kakšen čistilni servis), saj je med prodom bilo videti od stekla do delov injekcij. :-/ 

 

To pa ni oviralo Zoje, da se ne bi šla takoj namočiti v morje.In seveda se je moral za spremstvo žrtvovati tata. Mama se je izmuznila z varovanjem Lare. ;-)

Medtem pa je Lara....

 

 ...šele ugotavljala, kaj sploh počne na morju oziroma kje sploh je, ker ni videti domačih okoliških hribov. :-D

In to je bilo to, za prvi dan Zojinega in Larinega "morjevanje"

(p.s.: očitno bom moral kakšen photoshop program naložit, da primerno obdelam slike. Sploh svoje!)

Tina Mazeeeee!!!! :-D

Naša Zojči je naravnost navdušena nad Tino Maze. Tako navdušena, da bi tudi sedaj, ko je že skoraj poletje (koledarsko gledano!!) vsak dan gledala smučanje. Tudi, če ne razume natančno za kaj gre. Nad gledanjem smučanja jo je navdušil njen nono, nad navijanjem za Tino pa tudi njen bratranec Gregor 

Kakorkoli že, v četrtek, ki je itak bil en turoben, deževen dan, smo naredili naši Zojči manjše presenečenje. Odpeljali smo se pogledati Tino Maze, ki je v Cityparku žrebala nagrajence Milka nagradne igre. Seveda ji tega nisva takoj povedala. Ko je prišla iz službe, mislim vrtca, sva ji z Anito sva ji rekla, da moramo iti še nekaj kupiti v Ljubljano. Malo ji ni bilo po volji, ker ona bi se vseeno igrala pred blokom, pa naj bo to sredi največjega naliva, vendar je vseeno šla. 

V Citypark smo prišli malo prezgodaj za srečanje s Tino, a to Zojči ni preveč motilo. 

Še posebej ne, ker je srečala "Milkino kravico" in prijazne hostese, ki so ji dale čokoladke. Tudi za Laro, ki nima zobkov in še ne sme čokolade! Jo je pa zato Zoja, namesto Lare, "komisijko" uničila.  ;-)

Potem smo še malo počakali, pred "nekim odrom", na katerem so "skakale" neke "Maestro Sisters" (sorry, nismo gledalci "Slovenija ima talent")...

... in ko je bilo Zoji že lepo dolgčas, je na oder prišel Marko Potrč in najavil Tino. Da, prav tisto, od Zoje oboževano Tino Maze!!! Zoji so se kar odprle oči in od veselja je začela skakati po meni. Aja, sem pozabil omeniti, da je bila zaradi boljšega pogleda na oder na mojih ramenih.

Tina je nato relativno hitro opravila žrebanje (mi itak nismo sodelovali, ker načeloma ne kupujemo Milke), potem pa se je izkazala kot prava profesionalka s področja PR. Še lepše pa bi bilo, če bi se tudi "ljubljanska drhal" (beri, ostali gledalci!) vedli temu primerno in bi pustili, da se lahko otroci normalno slikajo s svojo vzornico. Ko je Tina pričela s fotografiranjem z oboževalci, so starši in otroci "navalili" na oder. Še dobro, da je okoli Tine stalo 5 varnostnikov. Zoja je sprva šla na oder z željo, da dobi kakšnen skromen spominek od Tine, ko jih je ta delila, a kaj, ko so jo večji otroci dobesedno izrinili in skoraj pohodili. 

Reva je bila čisto prestrašena tako, da sem jo lepo vzel v naročje in potolažil. Ampak, Zojčin tata se ne da. Vseeno sva počakala nekaj minut (15-20 min), da se je gneča okoli Tine malo 'razkadila', se malo pogovorila z Markom Potrčem (I speak his language! Štajriš!), nato pa sva se vrnila na oder. 

Prijazen varnostnik je naredil Zoji malo prostora tako, da je nekaj najbolj "tečnih" odraslih oboževalcev odmaknil in spustil Zojo k Tini. 

 Tina je bila z Zojo zelo prijazna in se je poskušala z njo malo pogovoriti, a kaj, ko je gneča in bližina njene oboževane Tine naredila svoje in se je naša Zojči kar malo "zaprla" vase.

Kakorkoli že, Zoja je dobila svoj prvi "celebrity" autogram, Tina pa se je izkazala kot prava profesionalka kar se odnosov s svojimi največjimi oboževalci - otroki, tiče. :-)

Aja, pa da ne boste mislili, da je bila ta, od Tine podpisana fotografija s posvetilom glavna "trofeja" naše Zoje.

Ne, glavna trofeja je bil balon "rožica", ki ga je na odru nekaj časa imela v rokah Tina in si ga je kasneje, v zaodrju, Zoja lepo izprosila preko Marka Potrča (saj sem že omenil, da njen tata govori štajesko!). Hvala tudi tebi, Marko! :-)

Fructal d.d., PE Zasavje

Tile dnevi okoli praznikov in še ostalih dogodkov, so v naših družinskih zalogah kar nakopičili manjšo goro pomaranč. Glede na to, da jih ne vem kako jitro spet ne jemo, sva se z Zojo odločila, da jih enostavno stisneva v sok. v "limonado", kot je temu rekla Zojči. ;-)

Kot glavna pri tem delu je ponovno prišla do izraza naša Zojči.

"Vidiš tata, tako se da gor pomarančko!"

"Potem pa jo stisneš takole!"

 "In takole!"

No, kakorkoli že, z Zojo smo v dveh dneh "uničili" cca. 2 kg pomaranč. Ampak, važno je, da otrok pozimi dobi čimveč vitaminov, a ne. ;-)

Snežak! :-D

S to našo Zojči tudi ne more človek normalno oditi iz vrtca. Še posebej, če je zunaj polno snega in če ima tata čas. Čas, da naredi kakšnega snežaka, seveda. 

Pri delu je pomagala tudi Zoja, ki je z grabljicami poskrbela, da je bil snežak lepo okrogel,...

...ostala druščina pa je priskrbela korenček, vejico in nekaj "gumbov". Klobuk pa je bil kar Zojina mojstrovina oz. je bil nameščen z njeno pomočjo. ;-)