Čarobna piščal

Iz dneva v dan z Anito ugotavljava, da ima naša Zojči kar nekaj glasbenih talentov. Da ima voljo in veselje prepevati, sva že ugotovila. Še posebej po tem, ko nama občasno prepove, da z njo zapojeva kakšno pesmico, ko smo nekje na poti z avtom.

Danes pa sva ugotovila, da ima tudi veselje do igranja inštrumentov. Tudi, če so ti le namišljeni, kot je bilo v današnjem primeru igranja na "čarobno piščal" (nemška ljudska pravljica), s katero je lovila miške v bližnjem gozdu. ;-)

Bila je tako vesela in vznemirjena, da je svoj "koncert" predčasno zaključila v malce nerodni situaciji. :-/

Kakorkoli že, tole bomo še spremljali, da vidimo, kako se bo "veselje do glasbe" razvijalo naprej. :-D

Bandima

Naša Zojči postaja prava primorska vinogradnica. Če se je še lani ukvarjala samo s pripravami na bandimo (slovenski prev. trgatev, ponekod na Primorskem rečejo bendima), je naša mala 'šjorca' letos že aktivno sodelovala. 

Sicer je njen tata z mrzle in oddaljene Švedske ob prvih omembah Zojinega vinogradništva takoj dobil komentar, da gre tukaj za čisti primer izkoriščanja otroške delovne sile, a kaj, ko naša Zojči na to gleda drugače. Pa prepovej otroku delat (na, zdaj si bom še CSD navlekel na vrat). ;-)

Svojemu tati je tako pomagala izbirati pravo grozdje,...

...ki ga je potem osebno položila v gajbico.

Sicer je letošnja suša kar prizadela letošnjo letino grozdja, vseeno pa je dež, ki je padel nekaj dni pred trgatvijo le to rešil in pojavilo se je nekaj, kar lepih grozdov.

"Tata 'lej, kaki je! Veeeelik!"

Ker pa je pri obiranju grozdja potrebno postoriti marsikaj, ne samo obirati grozdje, je Zojči pomagala tudi svojemu nonotu pri raznašanju praznih gajbic do obiralcev.

Za nagrado pa je lahko skupaj z drugimi otroki, malce posedela v traktorju in v traktorski prikolici. (vožnje tata ne dovoli!!)

Pa recite, če je našemu otroku dolgčas na dopustu?! ;-)

Kratka dopustniška

Končno je tudi naša družinica dočakala svojih nekaj dni dopustovanja ob morju. Res, končno, ker poletje v službi se je zdelo neskončno dolgo. Letos smo se odločili, da bomo šli kar do "bližnje" Dalmacije, v Biograd na moru, v t.i. "mobilno hiško" v kampu Soline. Mimogrede, če koga zanima najem hiške, so nama lastniki dali naslov in telefonsko številko in se lahko dogovorite individualno. Lega je relativno ugodna, na robu kampa, s pogledom na gozd (in manjšo cesto, ki vodi na plažo).

Luštna stvar tale hiška.Sploh za nas, ki nekako nismo vajeni kampiranja oz. podobnih počitniških dejavnosti (mama in tata sta popotnika vajena let. kart in relativno poceni hotelov). Vendar to našo Zojči ni prav nič motilo. Takoj ji je prirastla k srcu in si skoraj prisvojila največjo sobo.... Spalnico. 

Tista postelja ji je bila takoj trampolin, igrišče in seveda prostor kjer se najbolje jedo jabolka. :-D

Kot prava gospodinja je seveda morala takoj zjutraj tudi zaliti bližnja grmovja, saj so po njenem mnenju te "rožice" zelo žejne. Seveda je bilo po končanem Zojinem zalivanju tako kot, da bi zalivala riževo polje, ne pa neko okrasno dalmatinsko grmičevje.

Ampak bistvo tega dopusta je bilo, da smo končno šli na morje in da je Zojči, po dolgem času, ponovno namočila svoje noge v morje Adrijansko. Prejšnji mesec, ko smo bili čez vikend v Poreču, sicer ni imela komentarja glede okusa morske vode, tokrat pa je po prvem plavanju takoj izjavila: "Morje je slano! Blek!"

Vseeno pa sta z mamo uživali v septemberskem soncu soncu in relativno toplem (za mamo in tato že malce mrzlem) morju. Zoja seveda s vso svojo plavalno opremo (rokavčki, obroč), katero pa je po nekaj dneh kar odvrgla in se brez vsega podala v morje (na veliko začudenje njenih staršev!), da bi "lovila" morske polžke. No, lovil (nabiral) jih je kar tata, naš otrok pa je potem določal na katero skalo ali kamen jih mora položiti. Smola je samo v tem, da nismo mogli narediti več "vodnih" fotografij, saj je naš otrok hotel, da sta mama in tata z njo v vodi, tata pa zaenkrat še ne premore vodotesne fotografske opreme. Ampak, to je samo "zaenkrat"! ;-)

Popoldan smo ponavadi šli še na kakšen krajši sprehod do Biograda, kjer smo pojedli kakšen rogljiček ali "burekček" (lokalni peki imajo neke dobre mini bureke) in že je počasi prišel večer. 

In tako so počasi (hitro!!!) minevali naši dnevi brez telefonov, službe in vrtca. Nato pa nam je zagodla narava in smo kar en dan prej šli domov, saj se je nad Dalmacijo razbesnelo neurje, z Velebita pa je zapihala burja. Ni imelo smisla, da preživimo še kakšen dan v hišici in smo šli domov.

Kar se Zoje tiče, smo se vseeno imeli lepo in je prav uživala v tisti slani vodi in v svojem plavanju. Mogoče je edini minus samo dolga pot. Sploh nazaj se je vleklo zaradi zaprte avtoceste med Zadrom in Gospičem, vendar smo preživeli. Bo pa naslednje leto boljše (ali pa vsaj bolj zanimivo).

P.S.: Doma, pa je tato čakalo generalno čiščenje avtomobila. Zoja si je pač privoščila "all inclusive" storitve med vožnjo na in z morja, kar se je poznalo tudi na notranjosti našega Bernija (a ste že kdaj čistili čokoladno mleko s stropa avta?!)