Zojino in Larino morjevanje (2. del - Počitnice)

In tako so se začele naše počitnice na Lošinju, konkretneje, pri Malem Lošinju. :-)

Lep, miren, skoraj malce dolgočasen kraj, če si tam v času izven turistične sezone, kot smo bili mi, a vseeno. 

Naša Zojči je našla svoje pirate. Sicer še ni gledala "Piratov s Karibov", je pa občasna gledalka Disneyeve risanke "Jake and the Never Land Pirates". 

 "Tata, lej kaka ladja!"

Vseeno pa so naši dnevi v glavnem minevali na relaciji "hotel - bazen - hotel". Plaža je pač bila kakršna je bila, Zoja pa je itak oboževalka bazenov. ;-)

Vsako jutro, po zajtrku se je naša starejša 'šjora' na hitro opremila in bila takoj pripravljena za "akcijo". In v akciji, ki je sledila se je dogajalo naslednje:

Čofotanje s "tatom" po vodi (in seveda polivanje s kanglico po njegovih "laseh", ki jih ni)...

...polivanje stopnic z vodo, da se deske slučajno ne bi posušile(!!)...



...spuščanje po vodnem toboganu...



in celo nekaj začetki plavanja. 

Seveda pa je morala tudi naša Lara namočiti svoje nogice v morsko vodo, četudi je bila ta zaenkrat samo v bazenu. :-)

Da pa Zoja vseeno ne bi bila preveč prikrajšana za tisto pravo morje in občutek počitnic, je imela popoldan tudi kakšen safari po skalnati obali. 

Kot Steve Irwin, tudi Zoja namreč uživa v raziskovanju morskega življa in lova na posebej nevarne živali - morske polžke! 

Rakci samotarji in podobna živinčeta takoj odpadejo.

Vse te vodne aktivnosti pa so utrudile nekatere prej...

...druge pa kasneje! ;-)

Tako so naši počitniški dnevi minili kot bi trenil. Prav "zabavno" je biti na počitnicah s triletnico, ki nima miru, niti ne kaže najmanjše želje po zmanjšanju dnevnega "odmerka" plavanja v bazenu in petmesečnim dekletom, ki je šele na svojem prvem pravem popotniškem privajanju.

Sledila je še klasična pot domov...

...ki so jo nekatere kar lepo prespale. Kot, da bi znala brati! :-D

Zojino in Larino morjevanje (1. del - Potovanje)

Letos smo se odločili, da bomo ujeli konec predsezone in prehiteli poletni gnečo na slovenskih ter hrvaških cestah. Itak je Zoji vseeno, kaj se dogaja na cesti, ker to je bolj tatina skrb. Ne, naši Zojči je bilo najbolj pomembno, da gremo na morje!

 Da odhajamo v tujino, se je videlo že na Jelšanah, kjer nas ob ob odhodu iz RS pozdravil napis v "kleni" angleščini. Na naši strani, da se razumemo. :-)

In mi smo mislili, da imajo takšne napise samo kje v Jordaniji ali Egiptu. He, he, he! :-D

Tistih nekaj ur vožnje do Malega Lošinja je tako nestrpno pričakovala morje, da ko smo prišli do Opatije, se ni mogla nehati veseliti ko je končno zagledala sinje jadransko morje in kopalce na bližnjih tistih nekaj plažah ob cesti. V Brestovem smo morali počakati na trajekt (1 h čakanja), ker smo pač zamudili prihod do pristanišča in smo lahko samo pomahali trajketu, ki je bil na poti na Cres. Ampak nič ne de. 

Ko smo se čez eno uro le vkrcali in odpluli novim dogodivščinam naproti, je bilo čakanje pozabljeno, Zoja pa je vso pot morala preživeti na palubi z vetrom v laseh. 

Ampak, pristanek na Cresu še ni pomenil konca Zojinega čakanja. Sledila je še dobra ura vožnje po "prekrasnih, širokih" cestah Cresa do Lošinja. Tata se je počutil skoraj tako, kot da se pelje po nemškem "autobahnu". Če verjameš! :-(

Zoja in Lara sta vso to pot kar lepo prespali. Edino, ko smo prišli že do Malega Lošinja in smo se zapeljali v hrib, se je Zoja zbudila in začudeno, skoraj zakričala v strahu: "Kje je pa morje?" Reva se je prestrašila, da smo že na poti nazaj domov. :-)

Po namestitvi v Vesperi, smo si odšli ogledati bližnjo plažo, pri čemer smo bili kar malce razočarani. Hotel, ki se oglašuje, kot otrokom in družinam prijazen, pač nima otroškim vozičkom prijaznega dostopa do morja, plaža pa... 

Hja, obala je na nekaterih mestih videti kot pomanjšana kopija znamenitih sten mehiškega Acapulca, s katerih skačejo tisti "pogumni" (beri, "rahlo prismuknjeni") Mehičani za prgišče dolarjev ali pesosov, da jih potem turisti fotografirajo. Ne, plaža je pa daleč od otrokom prijazne obale. :-(

No, sicer obstaja v bližini nek manjši zalivček, z cca. 30 m "peščene" obale po imenu Veli žal, ampak tistipesek je verjetno videl že boljše dni (in kakšen čistilni servis), saj je med prodom bilo videti od stekla do delov injekcij. :-/ 

 

To pa ni oviralo Zoje, da se ne bi šla takoj namočiti v morje.In seveda se je moral za spremstvo žrtvovati tata. Mama se je izmuznila z varovanjem Lare. ;-)

Medtem pa je Lara....

 

 ...šele ugotavljala, kaj sploh počne na morju oziroma kje sploh je, ker ni videti domačih okoliških hribov. :-D

In to je bilo to, za prvi dan Zojinega in Larinega "morjevanje"

(p.s.: očitno bom moral kakšen photoshop program naložit, da primerno obdelam slike. Sploh svoje!)