Naša mala "Kung Fu Pandica"

A se kdo spomni objave z lanskega junija (2010) 我喜欢中国 ! (prevod: I like Chinese!). Takrat je bila naša Zojči prvič v kitajski restavraciji. Včeraj, skoraj leto dni od prvega obiska, je bila že tretjič. No, vmes je bila še enkrat, vendar to ni bilo nič posebnega ali pa je tata pozabil slikat.

Včeraj (v soboto), pa je naša družinica ponovo šla pogledal v Reteče, če kaj dogaja oz. naši kitajčki še kaj kuhajo. In so kuhali! Naročilo je bilo klasično, brez mravljic, črevc in kurji krempeljčkov, se je pa naša šjorca bolj vidno dolgočasila, ko je čakala na hrano, kot pa prvič, ko je vse skupaj kar prespala.

Pričujoče fotke povedo vse! ;-)

Tata, jaz bom kar začela s temi palčkami!

Ma, so čudno pakirane.

Hm, kaj bi danes jedla? Pa tudi zobotrebec bi rabila. Se mi je del žemljice zataknil za zob.

Mi manjka vlaknin v hrani.

Za jest je bilo dobro, zdaj pa je potrebno to dobro zaliti! Tata, daj naroči še eno flašo!

Frizeraj! ;-)

Naša Zojči je v dobrem letu starosti dobila toliko lasnega prirastka, da pa je končno prišel čas, da si gospodična tudi malce uredi svojo pričesko. In ker se tati ravno ne pusti najbolje (oziroma ne zaupa njegovim frizerskim sposobnostim), mama se raje odreka te "časti". No, saj tata se je že enkrat otil striženja, posledica pa so bile nekakšne "stopničke" iz las nad očmi. Kdo pa je rekel, da je tata profesionalec?! To je bil njegov prvi frizerski poizkus. Ali mogoče drugi, vendar tokrat brez krvi?! :-/

Ne, tokrat smo se odločili, da bomo to delo "oddali" profesionalki. Mamini frizerki! In res. Tale je Zojči kar lepo zanimirala, ob tem pa ji je na hitro s škarjami postrigla tistih nekaj preveč kodrčkov na vratku, nekaj laskov okoli ušesk in ji odstrla pogled v svet (skrajšala lase nad očmi).

K njeni "mirnosti" je nekaj dodala tudi mama, ki jo je lepo držala v naročju in po potrebi krotila njeno radovednost, saj je v frizerskem salonu vseeno več zanimivih stvari, kot v domačem stanovanju. Pa saj tega se je v enem letu že skoraj nagledala. ;-)

Zoja pa se je zabavala z raznimi frizerskimi sponkami, se jezila nad ogrinjalom, ki ji je prekrivalo roke in se čudila lasem, ki so ji padali z glave na tla. Za čudo pa ni opazila škarij, s katerimi ji je frizerka švigala okoli glave.

(trpljenje ob čiščenju las - poglej Zojin izraz v ogledalu!)

Vseeno pa je bilo na koncu malo jezice, ko ji je bilo potrebno s čopičem "pomesti" laske. Tu pa se je Zojči pričela upirati. Še dobro, da je bilo hitro konec tega "trpljenja"! ;-)

In njena frizura danes? Zgornja slika je delno uspeli poskus ujeti "svežo" Zojči, preden je moral tata skriti fotoaparat! Zanimivo, da starejša kot je, več težav imamo, da jo obdržimo na mestu. najverjetneje je tudi ugotovila, da je fotoaparat, s katerim tata in mama slikata njen in ga imata zgolj na uporabo, zdaj pa ga želi nazaj. Jah, saj bomo tudi to naredili.

Jah, zdaj jo bomo navadili še na eno žensko opravilo in verjetno ga bomo še kar nekajkrat ponovili, preden bo gospodična sama sedla na stol. 

Sobotni 'šoping' v Ljubljani

Kot vse ženske, tako tudi našo Zojči pred prihodom poletja prime neustavljiva želja po nakupovanju. Novih cunjic namreč, saj v vročem poletju se pa res ne more naokoli hoditi v nekih starih ponošenih majčkah, krilcih in še čem iz lanske sezone. No, roko na srce, pri Zojči bi to pomenili, da bi morala ponovno obleči svoje lanske bodije ter majčke in hlačke, ki jih je nosila kot dojenčica. Vseeno pa je to prikaz kako se s socialnim vedenjem oblikuje vedenje in razmišljanje žensk (na tem mestu jih bo tata, ki je napisal te vrstice, verjetno dobil okoli ušes!!).

Ker je Zojči pač res potrebovala nekaj novih cunjic, smo tako to soboto odšli v poslovalnico C & A v BTC-ju. 

In potem se je začelo. Izbira je bila velika, želje različne, odločitve pa težke. Kako se naj otrok odloči med kupom lepih cunjic, ko je še odraslim to težko narediti?!

"Tata, jaz bi še najraje imela ta obešalnik!"

"A bi vzela to majico ali te hlače?"

No, na koncu je bila Zojčina garderoba napolnjena s kupom luštnih majčk in hlačk za vroče poletne dneve, vendar je to dobro uro trajajoče "delov" v C&A imelo svojo ceno.

Saj bi šli tudi v H&M, a kaj ko je nakupovanje tako "naporna" reč!! ;-)

Mala nočna glasba-2!

Se spominjate objave "Mala nočna glasba" s 23. 5. 2010? Tedaj je bila objavljena oblika nočne glasbe, ki je staršem najbolj znana, posledice pa so vidni v obliki fizioloških sprememb (podočnjaki, povišan tlak, izostren sluh,...) in psiholoških (razdražljivost, metanje strank s PP, ipd.).

Od tega nočnega vpitja je minilo skoraj že leto dni in "visokotonske zvočnike" so zamenjali "basi". Naša Zojči tako ne vpije in nas tako ne budi (razen, če je bolana ali kaj trapastega sanja), je pa zato pričela smrčati!!

Mamin komentar je bil, da jo je slišati kot pomanjšano verzijo njenega tate. Ki seveda med spanjem "NE" smrči!!

p.s. za poslušanje je potrebno "rahlo" pojačati zvočnike, medtem, ko v spalnici to ni potrebno, ker je naraven efekt oziroma akustika prostora dovolj močna!

Prvi koraki

No, v bistvu naša Zojči že nekaj tednov poskuša s tem, za njo novim načinom gibanja. Samo kaj več kot tri čtiri korake, samostojno še ne naredi. Ampak počasi bo osvojila tudi to in potem sta ga njena tata in mama na j....la! Že zdaj, ko se v glavnem preganja naokoli po vseh štirih, je skoraj neulovljiva, kaj bo šele potem, ko bo postala mobilna na dveh nogah! 

Ampak vseeno. Tukaj je nekaj tatinih poskusov, na "video" ujeti našo Zojči pri njenih začetnih korakih:

Na prvem posnetku je že kazalo, da mi jo bo uspelo ujeti na poti v kuhinjo, vendar.... Gospodična so imela druge ideje.

Naslednji poskus snemanja je bil ravno tako neuspešen. Malo je postala, potem pa.... "Ja, misli si tata"!

V primeru uspeha (tatinega snemanja, da se razume) bo nadaljevanje Zojinih pohodov sledilo. Do takrat pa...

Tale zadnji posnetek je pa že dobesedno norčevanje iz tatinih poskusov snemanja Zojine hoje! ;-)

Zojčin pohod po PST 2011

Danes zjutraj je Zojin tata stopil na tehtnico in pogled na rezultat meritve ga ni najbiolj razveselil. Preveč, preveč,... :-(

No, ampak to ne bo zdaj tema o tatinih kilogramih. Ne, to je zgodba o junaški epopeji naše družinice, ki se je odločila, da naredi nekaj korakov po poteh fašistične žice okoli, danes 'Zokijeve', Ljubljane oziroma bolje rečeno, bil je to prvi Zojčin pohod Ob žici okoli Ljubljane. In sploh še ne hodi!

Zjutraj smo se s kolegom Preinfalkom in njegovo družino dobili v Štepanjskem naselju in nato pogumno, pri Fužinah, vstopili na traso "Poti spomina in tovarištva" oz. kot se sedaj imenuje "Pohod ob žici". Ravnica, do Golovca je še kar šla, nato pa je prišel ta smotani hrib. Saj, nekega problema ravno ni bilo, saj vzpon ni bil ne vem kaj, četudi sem imel na ramenih nahrbtnik z 12 kg žive teže. 

Zojči je pač našla najbolj primeren način sodelovanja na pohodu po PST. Izkoristila je tato kot svojega osebnega šerpo, tata pa je švical v hrib kot star konj. Tata je nosil Zojo, mama pa je skrbela za logističen del podviga (prenos hrane, pijače, plenic,...).

In, da bi bila mera še bolj polna, sem med tistim cik-cakanjem švical preko Golovca sem opazil, da se onim zmedenim Italijanom, leta 1941, res ni najbolj sanjalo kako najbolj naravnost potegniti žico preko hriba. Kot da so jo vlekli pod vplivom kakšne domače bizoviške žganjice (Bizovik, vas pod Golovcem). Vseeno pa se pot ni ne vem kako vlekla. 

Ker se za prvi daljši pohod nismo kaj preveč pripravljali in tudi Zojči ni bila nikoli tako dolgo na "pohodu" v nahrbtniku, smo se odločili, da naredimo samo "nekaj" kilometrov od Fužin do Trnovega. In teh nekaj kilometrov se je na koncu nabrala nekje okoli 7 km, v slabih treh urah ( 2h 50 min). :-D

Nostalgija ob poti, kjer se je tati rahlo orosilo oko, Zojči pa je samo opazovala kot rdečega blaga.

Aja, in kaj imajo tatini kilogrami iz začetka te kratke zgodbice z vsem tem. Nič posebnega. Mogoče  je le kakšen ostal nekje na Golovcu, četudi tega na slikah ni videti. ;-)