Danes zjutraj je Zojin tata stopil na tehtnico in pogled na rezultat meritve ga ni najbiolj razveselil. Preveč, preveč,... :-(
No, ampak to ne bo zdaj tema o tatinih kilogramih. Ne, to je zgodba o junaški epopeji naše družinice, ki se je odločila, da naredi nekaj korakov po poteh fašistične žice okoli, danes 'Zokijeve', Ljubljane oziroma bolje rečeno, bil je to prvi Zojčin pohod Ob žici okoli Ljubljane. In sploh še ne hodi!
Zjutraj smo se s kolegom Preinfalkom in njegovo družino dobili v Štepanjskem naselju in nato pogumno, pri Fužinah, vstopili na traso "Poti spomina in tovarištva" oz. kot se sedaj imenuje "Pohod ob žici". Ravnica, do Golovca je še kar šla, nato pa je prišel ta smotani hrib. Saj, nekega problema ravno ni bilo, saj vzpon ni bil ne vem kaj, četudi sem imel na ramenih nahrbtnik z 12 kg žive teže.
Zojči je pač našla najbolj primeren način sodelovanja na pohodu po PST. Izkoristila je tato kot svojega osebnega šerpo, tata pa je švical v hrib kot star konj. Tata je nosil Zojo, mama pa je skrbela za logističen del podviga (prenos hrane, pijače, plenic,...).
In, da bi bila mera še bolj polna, sem med tistim cik-cakanjem švical preko Golovca sem opazil, da se onim zmedenim Italijanom, leta 1941, res ni najbolj sanjalo kako najbolj naravnost potegniti žico preko hriba. Kot da so jo vlekli pod vplivom kakšne domače bizoviške žganjice (Bizovik, vas pod Golovcem). Vseeno pa se pot ni ne vem kako vlekla.
Ker se za prvi daljši pohod nismo kaj preveč pripravljali in tudi Zojči ni bila nikoli tako dolgo na "pohodu" v nahrbtniku, smo se odločili, da naredimo samo "nekaj" kilometrov od Fužin do Trnovega. In teh nekaj kilometrov se je na koncu nabrala nekje okoli 7 km, v slabih treh urah ( 2h 50 min). :-D
Nostalgija ob poti, kjer se je tati rahlo orosilo oko, Zojči pa je samo opazovala kot rdečega blaga.
Aja, in kaj imajo tatini kilogrami iz začetka te kratke zgodbice z vsem tem. Nič posebnega. Mogoče je le kakšen ostal nekje na Golovcu, četudi tega na slikah ni videti. ;-)
Ni komentarjev:
Objavite komentar