To nedeljo smo odšli v Slovensko Bistrico, k Zojčinim štajerskim starim staršem. Tam sta bili tudi njeni sestrični Zala in Liza, ter teta Mateja. In seveda, zadnje letošnje češnje. Vsaj na Štajerskem, ker smo tiste primorske pri noni in nonu letos malce zamudili.
No, Zojin tata jih tako ali tako zadnjih nekaj let ne je (alergija), mama jih zoba samo z drevesa (in si je to tudi privoščila), Zojči pa je bolj zvedave narave in jih raje trga in gleda kot pa je. Eno ali dve je dala v usta, jih malo požvečila, nato pa izpljunila. Hja, trenutno ji nobeno sadje, razen banane, ne paše najbolj. :-/
Na začetku je Zojči raje kot češnje z vej, pobirala tiste, napol gnile, ki so se že same vdale v usodo in so že pred našim prihodom zapustile veje oz. so padle na tla. So pač prve padle Zoji v oči, ko so tako vabljive rdeče kukale iz zelene travne preproge. ;-)
Z malo mamine pomoči, pa je tudi sama opazila, da so na vejah še lepše in vabljivejše češnje. :-D
Vseeno pa so bile za našo "veliko, veliko" Zojčiko še vedno malce previsoko, ampak se je vseeno trudila, da jih je čimveč pobrala... In vrgla na tla! Saj sem že omenil, da jih pač še ne je. Njej je to obiranje bilo prej v zabavo in za vajo iz koordinacije gibov rok in prstov. ;-)
"Hm, toliko sem jih že pobrala in zmetala na tla, pa jih je še vedno vedno veliko gor!"
Vseeno pa so boljše te, ki so na višjih vejah.
"Mama, daj me bližje!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar