Letos smo se odločili, da bomo ujeli konec predsezone in prehiteli poletni gnečo na slovenskih ter hrvaških cestah. Itak je Zoji vseeno, kaj se dogaja na cesti, ker to je bolj tatina skrb. Ne, naši Zojči je bilo najbolj pomembno, da gremo na morje!
Da odhajamo v tujino, se je videlo že na Jelšanah, kjer nas ob ob odhodu iz RS pozdravil napis v "kleni" angleščini. Na naši strani, da se razumemo. :-)
In mi smo mislili, da imajo takšne napise samo kje v Jordaniji ali Egiptu. He, he, he! :-D
Tistih nekaj ur vožnje do Malega Lošinja je tako nestrpno pričakovala morje, da ko smo prišli do Opatije, se ni mogla nehati veseliti ko je končno zagledala sinje jadransko morje in kopalce na bližnjih tistih nekaj plažah ob cesti. V Brestovem smo morali počakati na trajekt (1 h čakanja), ker smo pač zamudili prihod do pristanišča in smo lahko samo pomahali trajketu, ki je bil na poti na Cres. Ampak nič ne de.
Da odhajamo v tujino, se je videlo že na Jelšanah, kjer nas ob ob odhodu iz RS pozdravil napis v "kleni" angleščini. Na naši strani, da se razumemo. :-)
In mi smo mislili, da imajo takšne napise samo kje v Jordaniji ali Egiptu. He, he, he! :-D
Tistih nekaj ur vožnje do Malega Lošinja je tako nestrpno pričakovala morje, da ko smo prišli do Opatije, se ni mogla nehati veseliti ko je končno zagledala sinje jadransko morje in kopalce na bližnjih tistih nekaj plažah ob cesti. V Brestovem smo morali počakati na trajekt (1 h čakanja), ker smo pač zamudili prihod do pristanišča in smo lahko samo pomahali trajketu, ki je bil na poti na Cres. Ampak nič ne de.
Ko smo se čez eno uro le vkrcali in odpluli novim dogodivščinam naproti, je bilo čakanje pozabljeno, Zoja pa je vso pot morala preživeti na palubi z vetrom v laseh.
Ampak, pristanek na Cresu še ni pomenil konca Zojinega čakanja. Sledila je še dobra ura vožnje po "prekrasnih, širokih" cestah Cresa do Lošinja. Tata se je počutil skoraj tako, kot da se pelje po nemškem "autobahnu". Če verjameš! :-(
Zoja in Lara sta vso to pot kar lepo prespali. Edino, ko smo prišli že do Malega Lošinja in smo se zapeljali v hrib, se je Zoja zbudila in začudeno, skoraj zakričala v strahu: "Kje je pa morje?" Reva se je prestrašila, da smo že na poti nazaj domov. :-)
Po namestitvi v Vesperi, smo si odšli ogledati bližnjo plažo, pri čemer smo bili kar malce razočarani. Hotel, ki se oglašuje, kot otrokom in družinam prijazen, pač nima otroškim vozičkom prijaznega dostopa do morja, plaža pa...
Hja, obala je na nekaterih mestih videti kot pomanjšana kopija znamenitih sten mehiškega Acapulca, s katerih skačejo tisti "pogumni" (beri, "rahlo prismuknjeni") Mehičani za prgišče dolarjev ali pesosov, da jih potem turisti fotografirajo. Ne, plaža je pa daleč od otrokom prijazne obale. :-(
No, sicer obstaja v bližini nek manjši zalivček, z cca. 30 m "peščene" obale po imenu Veli žal, ampak tistipesek je verjetno videl že boljše dni (in kakšen čistilni servis), saj je med prodom bilo videti od stekla do delov injekcij. :-/
To pa ni oviralo Zoje, da se ne bi šla takoj namočiti v morje.In seveda se je moral za spremstvo žrtvovati tata. Mama se je izmuznila z varovanjem Lare. ;-)
Medtem pa je Lara....
...šele ugotavljala, kaj sploh počne na morju oziroma kje sploh je, ker ni videti domačih okoliških hribov. :-D
In to je bilo to, za prvi dan Zojinega in Larinega "morjevanje"
(p.s.: očitno bom moral kakšen photoshop program naložit, da primerno obdelam slike. Sploh svoje!)
