No, vseeno pa je bilo tudi tistih nekaj dni na snegu prav luštno. :-)
Potrebno je omeniti, da je po dolgem času, končno spet zapadlo nekam veliko snega in zima je spet postala podobna zimi iz otroštva Zojinega tate in mame. No, mame malo manj, ker je pač s Primorske in tam ponavadi ni toliko snega. A vseeno. Zoja je bila navdušena nad vso to belino, ki jo je obdajala.
Nič je ni motilo, da je malo mrzlo in da sneg nima takšnega okusa, kot recimo čokoladen sladoled.
Ker snežne radosti ne prinašajo samo veselja, je morala Zoja še vseeno kakšno stvar postoriti. Tokrat je tako pomagala mami očistiti avto.
Da ne bi bilo preveč škode, je tokrat namesto lopate v roko vzela svojo metlico.
Drugo leto, ko bo večja, ji bo čiščenje snega z avta, šlo še bolje od rok.
Vseeno pa se ni mogla izogniti lopati. Jo je morala kar tati vzet.
Smo si pa prvi snežni dan pri sosedih sposodili sani. Sicer se je Zoja že lani nekaj poskušala v sankanju, vendar tedaj ni bilo ne vem kakšnega navdušenja nad tem. Verjetno je bila še premajhna za kaj takšnega. Letos pa je bila zgodba drugačna.
In ker je bilo navdušenje nad sanmi ogromno, samo jih morali naslednji dan nabaviti še sami. Tako imamo sedaj svoje sani. Primerne so tudi za prevoz mame. Ampak to je druga zgodba.
Naslednji dan smo se tako odpravili na bližnji hrib (ki jih v okolici našega doma ne manjka)...
...se "vkrcali" na sani,...
...in že smo drveli po hribu navzdol! :-)
